Gledališče pripeljejo na vsako dvorišče (FOTO)
Če ne gre Mohamed na goro, pride pa gora k Mohamedu. Nekako tako bi lahko strnili izvirno idejo Gledališča Ane Monro o svojevrstnem projektu Dajmo otrokom gledališče. Zasnovali so ga z namenom, da pripeljejo kulturo in igro tudi v manjše, odročne slovenske kraje, in s tem vsem prebivalcem, seveda tudi starejšim, omogočijo neposredni stik z uličnim gledališčem. In to kar v njihovem znanem in domačem okolju.
Gosti in gostitelji hkrati
Predsednik in umetniški vodja društva Goro Osojnik na kratko strne poslanstvo. »Pravzaprav smo slovenski specialisti za ulično gledališče oziroma za dogodke v javnem prostoru, kot bi se temu danes moderno reklo. Prirejamo večinoma umetniške in kulturne dogodke, ki imajo vedno družabno komponento. Seveda želimo pritegniti ljudi, ampak na poseben, drugačen način. In prav zato, ker smo na javnem prostoru, ki je bil sicer zgrajen z namenom, da se ga uporablja, zahteva to od nas drugačen pristop. Mi smo tam hkrati v vlogi gosta in gostitelja.«
Predstava na javnem prostoru ima kajpada precej svojevrstnih značilnosti. »V nasprotju z zaprtim prostorom, dvorano, galerijo, kjer je javnost seveda dobrodošla, mi določenih zunanjih vplivov ne moremo odstraniti. Ko imamo predstavo na prostem in nad nami poleti helikopter, to ne povzroči le določenega šundra, tudi oči gledalcev se kaj hitro uperijo v nebo. Mi ne moremo v celoti nadzorovati dogajanja. To od nas zahteva več improvizacije, kar je včasih lahko tudi velika prednost. Na ulici je poseben jezik. Mi pravimo, da gre za triangulacijo. Uspešen dogodek v javnem prostoru mora povezati tri ključne elemente: performerja, ki vodi, prostor in publiko,« nadaljuje prvi mož Gledališča Ane Monro.
Nove priložnost
Koronski časi so zaznamovali predvsem kulturnike, večina je bila plat zvona, a pri Ani Monro so celo v temačnem obdobju našli priložnosti. »Po dveh, treh mescih, ko je minil prvi intenziven val, smo začeli iskati nove načine, predvsem takšne zunaj okvirov, kako vseeno priti do ljudi, jim kljub zahtevnim časom približati kulturo in gledališče. Prav zato se zdaj že leto, dve razvija nova programska usmeritev,« pristavi Leja Forštner, ki v gledališču skrbi za medije in promocijo. Osojnik nadaljuje, da so si v tistem obdobju kmalu tudi odgovorili na vprašanje: »Kje je publika?« Odgovor je bil jasen: »Doma.« Torej imajo ljudje v stanovanjih okna, večina po strnjenih naseljih tudi balkone, potem se je rešitev počasi že ponujala. Nastal je projekt Ana pod oknom. »Hodili smo po soseskah, seveda ob upoštevanju vseh ukrepov, in nastopali ter nagovarjali ljudi. Nastal je učinkovit pozdrav: Dobrodošli pri vas doma,« o tem, kako so v času korone opravljali svoje poslanstvo in marsikomu polepšali dan, pove Osojnik. Tudi on doda, da jih je to zaznamovalo in jim spremenilo programsko usmeritev. Niso pa se osredotočili le na prestolnico, saj so se, denimo, na Primorskem pokazali tudi na vaseh.
Iz krize in kulturno-umetniškega reševanja zdaj razvijajo tudi program Art Jart. »Stopili smo med ljudi, to je bilo za nas zelo navdihujoče in naš program še zdaj zaznamuje. Prav zato je omenjeni program neke vrste 'sosedsko gledališče', ker pa ne gre samo za kulturo, ampak ima širše družbene posledice, poteka pod geslom umetnost, ki gradi skupnost. Ugotovili smo, da bi bilo to izjemno smiselno izvajati v novih soseskah, kjer se ljudje še ne poznajo tako dobro. Umetnost in kultura sta pač faktorja, ki uspešno povežeta ljudi. Mi pa to delamo še na svoj specifični, ulični način,« pojasni Forštnerjeva.
Osojnik poudari: »Prav pri tem se pokaže naša specifika, kako uspešno znamo sodelovati s prostorom in publiko. Za takšen pristop so nas že mnogi pohvalili. Predstave so navadno tako grajene, da nagovorimo publiko, jo vključimo. Če ne želijo neposrednega stika, pa predstavo še vedno lahko spremljajo z varne razdalje. Vse to pa je, kot rečeno, del našega osnovnega poslanstva. Ob koronskih nastopih smo med drugim ugotovili, kar me je še posebno ganilo, kako ljudje dobro sprejmejo, ko jim, če lahko tako rečem, potrkamo na vrata. V našem primeru to seveda pomeni, da stopijo na balkon ali pridejo ven.«
Prvi bo Breginj
Več o projektu Dajmo otrokom gledališče razkrije Polona Prosen, producentka in soselektorica festivalskih vsebin. »Gledališče pripeljemo na vsako dvorišče,« je najprej izstrelila, potem pa nadaljevala, da je osnovna ideja, da bi z ekipo dopoldne obiskali manjše podružnične šole, popoldne pa bi odigrali enako predstavo še za lokalno skupnost. Uverturna predstavitev ideje je že bila v vasi Breginj, na skrajnem zahodu države. »Breginj smo izbrali naključno, navdušenje nad idejo pa je bilo tako v šoli kot pri predstavniku krajevne skupnosti veliko. Ne bodo pa prišli samo otroci podružnične šole, ampak jih je napovedanih kar okoli 130. Za tiste kraje, kjer je dogajanja bore malo, si lahko predstavljate, kakšen doprinos skupnosti je to.«
Seznam krajev, kjer bodo nastopali, še ni narejen, saj morajo najprej obiskati prvega, potem pa bo prišel čas za analize, odzive in načrtovanje. Vzpodbudnih besed pa jim ne manjka. Ena od breginjskih učiteljic je nad idejo naravnost navdušena in je tudi sama poudarila pomen dogodka za tako odročni kraj.
Vsak lahko pomaga
Prav čas epidemije nadležnega virusa je pokazal, kako pomembno in pozitivno vlogo ima v družbi tudi kultura. Gledališče Ane Monro je zato stopilo na pragove domov in mnogim polepšalo karantenski čas. Takšen pristop zdaj uspešno nadaljujejo in nadgrajujejo s projektom Dajmo otrokom gledališče. Ker je to razumljivo povezano s stroški, za nastope pa publiki ne računajo, lahko prav vsak pomaga po svojih močeh. In s tem omogoči, da otroci (in drugi) v ruralnem okolju za kulturo in gledališke nastope ne bodo (več) tako prikrajšani. Več na spletni strani www.anamonro.si/podpritenas.
Uspešna izvedba projekta je povezana tudi s financami, saj je za predstave treba narediti oblačila, rekvizite, potni stroški letijo v nebo in tako naprej. Vendar so, kot vedno, optimisti. Goro Osojnik sklene, da predvsem na vaseh manjka takšnih družabnih dogodkov, saj so tista klasična opravila, ko so ljudje skupaj delali, želi, sadili, že minili. Nekaj te škode bodo poskušali popraviti s kulturnimi predstavami.
Ekipa Gledališča Ane Monro pa nima le svojih, predvsem svojevrstnih projektov, ampak že več let uspešno sodelujejo na mednarodnem festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica, ki že četrt stoletja ohranja javni prostor odprt za umetnost in ljudi. Letos na ulice in v parke prihajajo med 24. junijem in 3. julijem pod (aktualnim) geslom Spet v stiku. M
