FOTO: Pomoč, da bi 10-letna Nika vendarle shodila

MURSKA SOBOTA – Bilo je spomladi 2008, ko sta se Renata in Branko Flisar iz Sodišincev razveselila prvega otroka. Veselje je bilo nepopisno, a ne za dolgo, kajti izvedela sta, da deklica ni zdrava. Niko Flisar, ki je zdaj stara deset let, pestijo številne zdravstvene težave, najhujša je cerebralna paraliza (CP), ki ji onemogoča gibanje. Največja želja deklice in njenih najbližjih je, da bi nekoč shodila in se osamosvojila.

Oče pustil službo, mama ostala brez nje

Branko, ki je zaradi hčerke pustil službo, pravi, da takoj po rojstvu niso vedeli, da ima Nika CP. Rodila se je v 28. tednu nosečnosti. »Šele po nekaj mesecih, ko se kot dojenček ni začela obračati, so nama rekli, da bi lahko imela CP. Takoj smo začeli terapije. Nato smo opravili slikanje glave in možganov, a je bilo vse v redu,« pravi Branko in nadaljuje, da se je Nika s carskim rezom rodila v Murski Soboti.

»Takoj po rojstvu je bila inkubirana in priključena na respirator. Zaradi pomanjkanja kisika in dihalnih težav so jo premestili v UKC Maribor. V zgodnjem obdobju je prebolela še sepso, ultrazvok je nakazal okvare. Ko je bila stara eno leto, smo začeli obiskovati logopeda in delovno terapevtko za sluh in govor v Mariboru, pozneje pa logopeda in psihologa v Murski Soboti,« opisuje mama Renata. Pri šestih mesecih so jo peljali v razvojno ambulanto bolnišnice v Rakičanu, ob terapijah v bolnišnicah pa poiskali še samoplačniške pri zasebni nevrofizioterapevtki – kolikor so pač finančno zmogli, saj je Renata ostala brez dela v Muri.

Presenetil ju je Tim

»Najprej se je treba sprijazniti, da imaš bolnega otroka, potem pa poskušaš kar najbolj olajšati življenje njemu in družini,« povesta Flisarjeva. Poleg Nike imata tri leta mlajšega otroka, zdaj drugošolca Tima, v družini je tudi dedek Karel, Brankov oče.
»Rekli so nama, da ne bova mogla imeti otrok, Niko sva dobila s pomočjo umetne oploditve, zato nisva pričakovala še enega. Potem je Renata zanosila, česar zelo dolgo sploh nisva vedela. Niko smo veliko vozili k raznim zdravnikom, Renato pa je ves čas tiščalo na stranišče. Popolnoma nič se ji ni poznalo, ko pa je šla na pregled, je bila že v 24. tednu,« v smehu pove Branko in se spomni, kako sta molila, da se zgodba ne bi ponovila. Na srečo je bila skrb odveč, čeprav se je dojenček rodil en mesec prezgodaj. Tim je pogumen in zgovoren fant, ki vedno pomaga Niki, ji pa tudi ponagaja. Starši z Niko obiskujejo intenzivne terapije, ki trajajo tri tedne po dve uri na dan, za njih odštejejo 1200 evrov. Zaradi bolečin je prestala že več operacij na obeh kolkih, uporablja številne pripomočke, kot so kolo, stol, stojka, ortoza, v šoli si pomaga z invalidskim vozičkom. Letos še ni šla v šolo, saj je šele prišla iz UKC Ljubljana, kjer so ji iz kolkov pobrali ploščice, zdaj leži v domači postelji. Zaupa nam, da se rada igra z bratcem Timom, še posebno pa s kužkom Bobijem.

Hvaležni bralcem Novic

Flisarjevih ne pesti le Nikina bolezen, temveč tudi finančne težave, saj so terapije dodobra načele družinski proračun. Zato ste jim prek Krambergerjevega sklada pomagali tudi bralci Novic. Nadvse so se razveselili vašega prispevka. Mati in oče sta brezposelna, imata pa manjšo kmetijo s kravami molznicami. Renata dobiva nadomestilo za delni izpad dohodka, saj 24 ur na dan skrbi za hčerko. »Nekako se vsi preživljamo na kmetiji, čeprav bi nam še kako prav prišla vsaj ena redna plača. Toda za naju je najpomembneje, da pomagamo Niki,« družinsko povezanost in predanost oriše Branko. »Upanje imamo, seveda! Če ne bi bilo upanja, skozi vse to ne bi šli. Kljub vsemu zdravniki še vedno nič ne obljubljajo, mi pa verjamemo, da bo bolje, in čakamo, da bi Nika shodila,« pravita Flisarjeva, hvaležna za vsakršno pomoč. OSTE BAKAL