Eksplozija barv na Planini v Lazu (FOTO)

Bohinjske gore so morda najlepši del Julijskih Alp. Daleč od civilizacije se nad številnimi planinami dvigajo mogočne gore z nenavadnimi imeni, kot so Ogradi, Stogi in Škednjovec.

Dominanten Debeli vrh.

Na srečo ali pač nesrečo se da v te gore priti sorazmerno lahko. Iz Stare Fužine nad Bohinjskim jezerom v strmine vodi makadamska cesta tja do višine 1088 metrov. Na vstopni točki jo je treba z »zlatom poplačati« (15 evrov), a drugače ne gre. Pripelje nas do prve planine z imenom Blato. Ta je čudovito izhodišče za pohode v vse smeri – tudi za Planino v Lazu. Do nje lahko pridemo prek Planine Jezero ali pa kar naravnost skozi širne gozdove. Uro in pol zmerne hoje potrebujemo, da jo dosežemo. Pot nas vodi ves čas proti severu in kar naenkrat se počutimo izgubljeni sredi gozdov. Spodaj so to še gozdovi smreke in jelke. Zgoraj pač ne. Macesna je vedno več, in ko dosežemo Planino v Lazu na višini 1560 metrov, ostanejo le še orjaški macesnovi gozdovi.

Macesnovi gozdovi.

Bohinjske planine nas vse po vrsti presenetijo s svojim obsegom. Številni stanovi dajejo vtis gorske vasi. Nekdaj je imel vsak gospodar pašne srenje tam gori svoje stanove in pastirje. Boljše planine so bile namenjene goveji živini, tiste bolj revne ovcam in kozam. Pa še tu so delali razlike. Ena planina je bila namenjena jalovi živini, druga mlekaricam, tretja ovcam, četrta kozam. Ena zgradba je po navadi večja od drugih, in to je sirarna, ki je služila vsem pastirjem. Danes ne pasejo več toliko kot včasih, pa je nekaj pastirjev prevzelo živino vseh. Le del stanov še služi svojemu namenu, drugi so spremenjeni v počitniške hišice ali prepuščeni propadu. Prav vsaka planina pa ima še svoj studenec, ki daje živini vodo. Tako je tudi na Planini v Lazu.

Planina v Lazu.

Barvita jesen.

Ko enkrat planino najdemo, se pri stanovih prav gotovo splača poizkusiti kislo mleko in sir. Poleti seveda, ko je še živina na plaši. Ko si potolažimo želodec, se splača razgledati naokoli. Najbolj dominantna podoba planine je prav gotovo Debeli vrh, ki s svojo plečato podobo zapira ves pogled proti severu. A ta gora ni edina. Planina leži v nekakšni kotanji in je na preostalih straneh neba zaprta še s Slatno, Kredo in Ogradi.

Znašli smo se v pravi podobi raja. Uležemo se na topla tla in prisluhnemo žuborenju studenca in vetru, ki prihaja z gora in maje visoke trave. V glavi ostane njihova podoba, ki nas obdaja, in si rečemo: dan je lep, izkoristili smo ga.