Država poplavljenko pustila na cedilu: sprašuje se, ali je manj vredna od nekaterih drugih
Avgusta lani, ko so Slovenije prizadele najhujše poplave v zgodovini države, je vlada vsem, ki so jim narasle vode uničile domove, obljubila pomoč. Od decembra do februarja letos jo je v paketih predplačil prejelo 6927 lastnikov poškodovanih stanovanj in hiš. Skupno jim je država nakazala 31,100.327,71 evra.
Žal pa do predplačil za obnovo stanovanj niso prišli vsi. Razlog za to je lahko, kot kaže primer Urške Korošec iz Most pri Komendi, povsem birokratski. Četudi je že osem let lastnica 52 kvadratnih metrov velikega stanovanja s teraso v pritličju bloka ob potoku Tunjščica, v katerem je do poplav ves čas živela in zanj še danes plačuje kredit, do akontacije v višini 20 odstotkov ocenjene škode ni upravičena. Zakaj? Ker je imela tam prijavljeno začasno prebivališče in ne stalnega.
»Imam potrdilo o začasnem prebivališču, ki sem ga posredovala službi zaradi zmanjšanja potnih stroškov,« nam je pojasnila sogovornica, ki je imela takrat stalno prebivališče prijavljeno na domu svojih staršev.
44.000 evrov je bila ocenjena škoda.
»Seveda je moja napaka, da tega nisem storila. Ampak človek tudi ne pričakuje, da se bo kdaj kaj takšnega zgodilo. Pa tudi nisem vedela, da je to tako pomembno. Zdaj sem seveda to že uredila,« nam je še zaupala Koroščeva. To, da ji zaradi omenjene okoliščine ne pripada niti evro, pa se ji nikakor ne zdi pošteno: »Ne razumem, ali sem jaz, ki imam vse papirje in dokaze, da sem vrsto let živela v tem stanovanju, manj vredna od tistih s stalnim prebivališčem oziroma si ne zaslužim pomoči?«
Ko se je pred dnevi na ministrstvu za naravne vire in prostor zanimala, zakaj niti februarja, ko je Finančna uprava RS nakazala denar še zadnjim 729 upravičencem, ni prejela 8800 evrov (škoda pri njej je bila namreč ocenjena na 44.000 evrov), je izvedela, da nikakor ni osamljen primer oziroma »da nas ni malo takih«. In da naj bi bilo do konca pomladi bolj jasno, kaj bodo storili z njimi. »Vse skupaj sem razumela, da naj denarja ne pričakujemo,« je razočarana.
»Obljubljali so, da bodo pomagali vsem, ki so bili prizadeti v poplavah. Ko je to potrebno, pa najdejo izgovor, da jim ni treba dati vsega denarja, ki je bil namenjen pomoči, ampak ga raje zadržijo zase.«
Občutek nepravičnosti je še toliko večji, saj je narasla voda tudi sosedom v bloku, kjer živi, uničila stanovanja, a so ti, ker so bili tam stalno prijavljeni, pomoč prejeli. »Proti sosedom res nimam nič in sem vesela, da so jo dobili. Se mi pa zdi to, kar je naredila država, res zelo nepošteno.«
Lanska ujma ji je uničila stanovanje.
Obnova jo bo stala 55.000 evrov.
Zaradi birokratske določbe ostala brez pomoči.
Upa, da bodo odgovorni vse te primere vsaj individualno pregledali in se na podlagi tega odločili, kdo bi še lahko bil upravičen do pomoči. Za sanacijo stanovanja, ki naj bi bila v celoti končana mesec ali dva pred prvo obletnico poplav, bo morala odšteti 55.000 evrov. K sreči živi skromno in ji je vsaj nekaj denarja uspelo privarčevati.
Pomoč je po poplavah pričakovala tudi od zavarovalnice. Še pred dvema letoma je imela stanovanje zavarovano tudi za primer poplav, nato, ko se je zavarovalnica odločila, da je treba za to skleniti posebno zavarovanje, pa ji agent tega ni niti omenil.
Izjem žal ne bo
Urška Korošec si od države očitno res ne more obetati niti evra. Na ministrstvu za naravne vire in prostor, kamor smo v zvezi z njeno zgodbo poslali vprašanje, so nam odgovorili, da so do predplačila upravičeni lastniki stanovanj, v katerih je imela vsaj ena oseba prijavljeno stalno bivališče. »Torej lastnik, ki je imel v stanovanju le začasno bivališče, ne more prejeti predplačila.«
Voda drla v stanovanje
Tistega avgustovskega dne zagotovo nikoli ne bo pozabila. Okoli petih zjutraj jo je zbudil čuden zvok. Skozi balkonska vrata, ki vodijo na atrij in jih je imela odprta na kip, je v stanovanje že tekla voda. Takoj jih je zaprla, a kaj ko je voda na drugi strani vse bolj naraščala.
Pod pritiskom so se vrata odprla na stežaj in ni jih mogla več zapreti. Na pomoč ji je priskočil sosed, in medtem ko se je ta boril z vrati, je Urška stekla na hodnik, potem pa je narasla voda zaprla vhodna vrata v stanovanje. Sosed je tako ostal ujet, a k sreči je bil tam še en sosed, ki mu je uspelo vrata toliko odpreti, da se je ujeti izmuznil na varno.
Voda je segala kar 1,2 metra visoko, stanovanje je bilo v poplavi tako namočeno, da je bila potrebna obnova iz tretje gradbene faze. Pri sanaciji so naši sogovornici ves čas ob strani stali prijatelji in sosedje. Še danes se jim za to zelo zahvaljuje: »To, da v nesreči spoznaš prijatelje, res drži.«
V prvih dneh po poplavah si je mislila, da se v stanovanje ne bo več vrnila: »Ni šans, da tu živim. Naj kdo pride, da mu ga prodam, vzamem denar in grem.« A sčasoma je začela vse bolj razmišljati o tem, kako se vrniti v stare tirnice. Še bolj zato, ker se je morala zelo potruditi, da si je stanovanje sploh lahko kupila. Ji pa še danes, ko se spomni tistih dni, postane zelo težko: »Svet se mi je podrl. Več let garaš, da na koncu nekaj imaš, potem pa čez noč ostaneš brez vsega.«
