Dijaki ustvarjali lesene igrače za razgrajače
Dijaki in dijakinje srednje lesarske šole v Ljubljani vsako leto pripravijo razstavo lesenih izdelkov na določeno temo. V letošnjem šolskem letu so izdelovali igrače, lesene, seveda. Na natečaju jih je sodelovalo več kot 180.
»Če imaš srečo, da te uči mentorica natečaja ali pa kateri tečen profesor, je udeležba obvezna in pade tudi kakšna petka – ali pa cvek,« so v en glas povedali dijaki. Po razstavi nas je popeljala in nam povedala marsikatero zanimivost Gabi Dolenšek, diplomirana inženirka lesarstva, ki na srednji lesarski šoli uči strokovno-teoretične predmete. »Gre za osnovna znanja o lesu in oblikovanju lesa,« pravi profesorica. »Natečaj, na katerem sodelujejo dijaki naše šole, poteka že 10 let, vsako leto pa izberemo neko temo. Izziv natečaja je razvijanje samostojnosti. Izdelki sicer niso tehnološki presežki oziroma kaj podobnega, ker so dijaki namenoma prepuščeni sami sebi, da vidijo, kako težko je poiskati idejo, se prilagoditi sredstvom, ki jih imajo doma, to se pravi opremi in orodju, ki je lahko tudi zelo skromno. Uporabijo lahko določene ostanke lesa, ker bi bilo sicer drugače drago. Vse, kar so razstavili, je nastalo iz ostankov lesa. Pomembno je, da znajo tudi prositi za pomoč, da ugotovijo, da morajo imeti dobre odnose v delavnicah, s profesorji in končno tudi s starši in pozneje z delodajalci.«
Najbolj pridni so prvi letniki
In rezultat? »Na žalost se je še vedno izkazalo, da so najbolj pridni dijaki prvih letnikov, ki vse skupaj vzamejo bolj resno, višji letniki pa se tega lotevajo bolj zadržano, so pa izdelki vseeno boljši,« pove Dolenškova. »Letos smo za temo našega natečaja izbrali igrače. Teme se počasi ponavljajo, vendar je natečaj vsakič velik izziv. Vse skupaj dokumentiramo s filmi, izdamo brošure, dijaki napišejo tudi kratko zgodbo o tem, kako je potekal proces nastanka določenega izdelka. Igračam smo na razstavi dodali lučke, ki so nastale na podlagi lanskega natečaja, stoli pa so nastali v koronskem času. V času zaprtja šole je bilo narejenih nekaj izjemnih izdelkov. To pripisujem dejstvu, da so imeli dijaki čas in so se temu lahko veliko bolj posvetili. Še nekaj je pomembno: nekateri imajo doma izjemno dobre razmere za delo, drugi pa več delajo z glavo, pa potem pridejo do podobnih rezultatov. Očetje nekaterih dijakov imajo doma mizarsko delavnico, se pa lahko pohvalim, da imamo tudi v naših šolskih delavnicah izjemno dobro opremo.«
Sem in tja imajo tudi kakšnega izjemnega dijaka. »Eden od njih je lani napravil izjemno kolekcijo luči, stoječo, stensko in namizno lučko. Letos je ta dijak, ki obiskuje drugi letnik, za našo razstavo zelo natančno izdelal igračo, to je nekakšen labirint, po katerem moramo premikati kroglico, da pride do svojega cilja,« smo izvedeli ob ogledu razstave.
Na tržišču je lesenih igrač vse manj, večinoma so plastične ali kovinske. Zato nas je zanimalo, ali obstaja kakšna možnost, da bi katera od igrač prišla v redno proizvodnjo. »Določene so nadvse zanimive, uporabne in koristne,« odgovarja Dolenškova. »Izjemno zanimivi so leseni konjički, torej gugalniki, za katere sem prepričana, da bi bili zanimivi za tržišče. Seveda pa bi morali pred tem opraviti določeno testiranje, da ne bi bilo pri uporabi morebitne poškodbe otroka, uporabnika igrače.«
Zmagovalca ne razglasijo
Dolenškova tudi pravi, da zmagovalca med dijaki, ki so izdelali igrače, ne iščejo: »Povemo pa, kateri so najboljši, in dobijo zlate plakete, preostali pa srebrna in bronasta priznanja ter pohvale. Če bi že izbirali zmagovalca, bi morali upoštevati možnosti, ki jih ima dijak, kateri letnik obiskuje in podobno. Nisem navdušena nad tekmovanjem, sem veliko bolj za sodelovanje in razvoj. Je pa prav, da znajo dijaki sprejeti tudi kakšno kritiko.«
Dijaki so igrače izdelovali že pred leti in takrat je bil po mnenju Dolenškove izbor precej drugačen: »Takrat so imeli v glavi druge stvari, zdaj se v njihovih možganih rojevajo nove in drugačne zamisli. Letos so veliko pozornosti namenili avtomobilčkom, vlakcem, celo kmetijski mehanizaciji, torej povsem fantovskim zadevam. Izdelali so še razne živalce na koleščkih, vlakec z več vagoni, vsak ima drugačen tovor. Na ogled so tudi lesena letala, ki sicer ne letijo, so pa zelo natančno izdelana. Nekaj je tudi miselnih iger. Eden od dijakov je tako miselno igračo, sestavljanko iz lesa, našel v delavnici pri svojem dedu, potem pa jo je za našo razstavo oživil, torej napravil na novo.«
Medard Verbinc iz 4. b ima posebno veselje za raziskovanje čarobnih rešitev pri lesarskem oblikovanju in konstruiranju, tako da lahko vidite tudi stolček, ki je nastal kot posledica raziskovanja japonskih lesnih vezi. Tudi letos preseneča z raziskovanjem, naredil je meč, ki ga je treba prijeti v roke in pogledati od blizu; vanj je vstavljal drobne liste furnirja. Meč spremlja gugajočega kozlička sredi razstavnega prostora.
»Ker je čas daril, smo razstavili nekaj lanskih izdelkov z natečaja Darilo. Med njimi so rezalne oziroma servirne deske, ki prikazujejo čar lesa – naravnega in obnovljivega materiala, ki je sopotnik človeštva od nekdaj. Srečni smo, da lahko delamo z njim!« je ogled razstave sklenila Gabi Dolenšek. Hkrati pa že vabijo na razstavo ob koncu šolskega leta junija 2023.
