Brez bohinjske zaseke ne bi nikamor prišel (FOTO)
Pretekel in prehodil je že vrsto dolgih poti, v zadnjih letih na primer z vrha Triglava do Ohrida v Makedoniji, od izvira Save pri Zelencih do izliva pri Beogradu v Srbiji, iz Slovenije je pešačil tudi v Medžugorje v Bosni. A Polde Taler, za prijatelje Polda, iz Gorij se ne da! Starejši ko je, daljših in zahtevnejših podvigov se loteva.
Za 80. rojstni dan, ki ga bo praznoval novembra, si je podaril izjemno dolg in naporen izziv, najprej okoli 250 kilometrov pešačenja iz njegove rojstne vasi Sorica do izvira Drave na Toblaškem polju v Pustriški dolini v Italiji, nato 780 kilometrov hoje do njenega izliva v Donavo, od tam pa še kar 1600 kilometrov do izliva Donave v Črno morje na meji med Romunijo in Ukrajino. Celotna pot je torej dolga več kot 2500 kilometrov! Če bo šlo vse po načrtih, jo bo končal nekje na začetku septembra. Na dan bo opravil okoli 40 kilometrov.
V deželo prednikov
Junaški podvig je začel tik pred dnevom državnosti in sedmi dan že zakorakal v Innichen. »Za 80 let sem si želel nekaj res posebnega, zato sem se odločil, da bom pešačil 80 dni. Malo vroče je ratalo, zato nekoliko hitreje hodim, da se z vetrom hladim,« nam smeje po telefonu pove ta kleni Gorenjec, o katerem smo v Slovenskih novicah že večkrat poročali.
Sprva se je za okrogli jubilej želel podati do najsevernejše točke Evrope, do Nordkappa na Norveškem. Vendar je idejo opustil, saj bi bila ta pot mnogo predraga za njegov proračun, poleg tega pa se v državah Balkana počuti že zelo domače.
Za Dravo se je odločil, ker je odkril kar 500 kilometrov dolgo kolesarsko stezo, ki vodi od izvira do Madžarske, kjer se v Dravo izliva Mura. Poleg tega je ponovno želel obiskati deželo svojih prednikov. V 13. stoletju so freisinški škofje namreč naselili večje število prebivalcev iz Innichena v kraje pod Ratitovcem, tudi v Sorico. »Še dolgo potem so ti naseljenci vzdrževali stike in tudi občasno hodili na Tirolsko, po prvi svetovni vojni pa je to zamrlo. Zato sem že pred 15 leti želel obiskati te kraje in sem z moje Sorice pretekel do Innichena v 50 urah. Takrat sem bil še mlad, zdaj sem za to pot potreboval sedem dni,« pripoveduje Polda, ki je bil v nekoliko mlajših letih odličen alpinist. Bil je celo v prvi slovenski odpravi, ki ji je uspelo preplezati vzhodno steno Mont Blanca. Pozneje se je začel lotevati ultra dolgih tekaških podvigov in na tekmovanjih dosegal odlične uvrstitve.
Hodi zaradi dobrih ljudi
Kot na vseh podvigih v zadnjih letih Polda za seboj vleče posebej prirejeni voziček, na katerem ima vse, kar potrebuje za dolgo pot. Med obvezno opremo spada tudi večja količina zaseke, ki mora biti bohinjska in brez katere, pravi, ne bi nikamor prišel. Večinoma spi v šotorčku, zgodi se tudi, da ga povabijo k sebi dobri ljudje, ki jih sreča na poti.
Vse mu gre po načrtih, nam je še povedal, le prvi dan je bolj slabo napredoval, saj so ga skozi Gorje, kjer sicer živi, kadar ne hodi po svetu, vsi po vrsti ustavljali in mu želeli srečno pot. »Opravil sem samo pol načrtovane poti, domačini so se namreč zbrali in začeli nabirati prostovoljne prispevke zame. Še župan se je pridružil in res so me razveselili,« je hvaležen svojim sovaščanom. Prav tako sta ga v Mojstrani pričakala prijatelja, nekdanji kranjskogorski župan Jani Hrovat in njegova žena Darja, ter ga oskrbela z obilno popotnico.
Polde rad hodi tudi zato, nam še pove, ker povsod naleti na prijazne ljudi. Še posebno mu je ljuba Bosna. Pravi, da tam živijo najbolj gostoljubni ljudje, kar jih je kdaj srečal. Čeprav so sprva začudeni nad samotnim popotnikom, ga radi lepo pogostijo.
V Bosni je pred štirimi leti prišel do svojih nepogrešljivih nogavic, ki jih obuje pod posebej prirejenimi izrezanimi športnimi copati. »Uporabljam samo volnene nogavice, ki so super za hojo. Nobenega žulja in nobenih bolečin nimam, tudi ko se zmočijo ne. In kako so trpežne! Te, ki jih imam zdaj, uporabljam že od leta 2019, ko sem šel s Triglava do Ohrida. V Bosni sem srečal lastnika slovenske tovarne Pirnar, ki mi je uredil bivanje v hotelu in me še pogostil s hrano in pijačo. Ko je videl, da nosim pletene nogavice, je takoj naročil tajnici, naj prinese še dvojne, prave bosanske,« je navdušen nad prijaznimi ljudmi, ki jih srečuje na svojih potovanjih.
