Zimski sipolov
Pozna jesen in zgodnja zima je čas, ko se pri nas začne lov na sipe, lignje in hobotnice. Ker pa se je slovensko morje ohladilo pozno, je pravi čas za lov na mehkužce nastopil šele pred kratkim. Kako v praksi poteka tak celodnevni lov iz nezasidranega čolna s palico, nam je razkril ribič Bojan Kovačič iz Morskega športnega ribiškega društva Kokot iz Ljubljane, ki ima v Strunjanu že vrsto let zasidran manjši gliser.
Če je pri ribolovu pomembno predvsem, kako močni so tokovi in kako visoki so valovi, je pri lovu mehkužcev najpomembnejše, pravi Kovačič, da piha ravno prav močan veter, da se čoln ne premika ne prehitro in ne prepočasi. Lovi se namreč iz nezasidranega čolna praviloma bočno na veter. Prav tako moraš biti pozoren na položene ribiške mreže, da svojih navez ne zapleteš vanje. Še sploh ker so na eni palici največkrat tri pušče, katerih vrednost je od treh pa vse do 19 evrov za vsako. Ker se praviloma lovi z dvema palicama, je lahko izguba naveze vredna več deset evrov. Treba je paziti tudi na kočarje, ki lovijo z vlečnimi mrežami, in velike ladje, če loviš dlje od obale.
Čeprav sva se na morje odpravila sredi tedna, je okoli meteorološke boje Vida, ki velja za najboljšo točko za lov lignjev, že navsezgodaj lovilo deset čolnov. Večinoma ribičev iz Pirana in Strunjana, nekaj pa tudi od drugod. Na njihovo žalost so le 100 metrov proč svoje mreže od jutra do večera vlekle ribiške ladje koče. Naštel sem jih vsaj šest, ki so v širokih pasovih preorale dobršen del morja med Koprom in Savudrijo. Na predelih v priobalnem pasu, kamor kočarji ne smejo (od obale morajo biti oddaljeni vsaj 1,5 morske milje), pa so siparje ovirale stoječe mreže lokalnih ribičev.
Bojan pravi, da je najbolje, če se na lov odpravita dva – zaradi varnosti in da ti od jutra do večera ni dolgčas. Na morje greš namreč ob svitu, vračaš pa se po mraku. Če si šel proti odprtemu morju, pa je bolje, da greš proti obali malo prej, da te ne zaloti noč oziroma megla, ki v tem času ni tako redka, saj se lahko brez GPS-naprave kaj hitro izgubiš.
Čeprav je dober ulov najbolj odvisen od ribičeve spretnosti, je pri lovu mehkužcev veliko odvisno tudi od opreme, navez, barv in pušč. Pri puščah oziroma raznobarvnih imitacijah ribic z ostrimi kavlji Bojan prisega na dražje japonske primerke, čeprav je imel v svojem arzenalu tudi kopico cenejših hrvaških. Po njegovem prepričanju je pomembna tudi kakovostna naveza, narejena z laksom iz fluorokarbona, ki je v vodi najmanj viden. Ko loviš, pa je treba glede na vreme (sončno ali oblačno) zadeti najbolj lovno barvo pušče. V oblačnem vremenu je bila tokrat najboljša kombinacija rdeče in bele, a je kljub temu večkrat eksperimentiral z barvami in velikostjo posameznih pušč ter lovil tudi na dva različna načina. Daljšo štirimetrsko trdo palico z občutljivim vrhom je uporabil za talni lov na večji razdalji, kratko in lahko dvometrsko pa za vse priljubljenejši jigging oziroma tehniko bolj horizontalnega lova s pogostim dviganjem in spuščanjem pušč, ki sipe in predvsem lignje z imitiranjem ranjene ribe pripravi do napada.
Kot se je izkazalo ob koncu dneva, je Kovačič precej uspešen ribič, saj je med 8. in 16. uro ujel 40 sip in lignjev na oba opisana načina, pri čemer je osem sipic spustil nazaj, saj niso presegale teže desetih dekagramov. Je pa vzel 15 lignjev in 17 sip v skupni teži 4,8 kilograma. Čeprav pri nas lahko krepko presežejo kilogram, je med ujetimi primerki izstopala le 615-gramska sipa, najtežji ligenj pa je tehtal vsega dobrih 200 gramov. Ob opazovanju drugih ribičev okoli sebe sva ugotovila, da niso bili prav uspešni, saj so večinoma lovili le redke lignje in nenehno krožili samo v okolici boje Vide, dlje od nje pa ne. Bojan je to znal izkoristiti in je med vleko po dnu na nekoliko oddaljenejših pozicijah nalovil celo več sip kot lignjev. Priznati moram, da je bil lov naporen, saj je bilo ob občasno premočnem severniku treba gliser tudi prisilno ustavljati in loviti pravo smer. Bojan je v takih trenutkih v morje odvrgel lijakasto sidrno vrečo, ki je učinkovito zavirala gibanje čolna in ga usmerjala v želeno smer.
Ni za vsakogar
Lov je naporen, saj je treba vsakih 15 do 30 sekund zategniti palico in preveriti, ali se ni na pušče obesil kak ligenj ali sipa. Kadar niso pri volji za prijem, je treba palico vzeti celo v roke in jih dražiti, da skočijo na premikajočo se vabo. V osmih urah lahko to ob dveh palicah pomeni tudi več stokrat. Kdor palici le nasloni na rob čolna in čaka, da ju bo zabilo, marsikaterega prijema niti ne zazna. Če upoštevamo, da je treba vse fiziološke potrebe opraviti na čolnu, prenašati bolj ali manj visoke valove in veter, ob uspešnem dnevu pa z dna morja do čolna spraviti do 50 ali celo več sip in lignjev (pri večjih je občutek, kot da vlečeš plastično vrečko, polno vode), je jasno, da ta lov ni za vsakogar.
