Lovor in rožmarin sta privlačna na pogled in uporabna v kuhinji

Rastline, sobne ali zunanje, na mnoge načine izboljšajo življenje. Pogled nanje pomirja, prav tako vrtnarjenje oziroma skrb zanje, mnoge, ki jih imamo v prostoru, iz zraka filtrirajo toksine in izboljšujejo njegovo kakovost, če izberemo, da bomo dom, balkon ali vrt popestrili z rastlinami, ki jih lahko uporabimo še v druge namene, denimo v kuhinji, pa so koristi še večje.

Zimzeleni lovor

Vejice obesimo v topel in suh prostor, ki naj ne bo presvetel.

Med najbolj priljubljenimi in povsem enostavnimi za vzgojo je denimo lovor, ki je v kuhinji nepogrešljiv, njegovi zimzeleni listi pa nas bodo razveseljevali vse leto. V krajih z milimi zimami, kjer bo vse leto preživel na prostem, ga lahko uporabimo tudi kot živo mejo, saj se bujno razraste in nas tako skrije pred radovednimi pogledi. Kjer pozimi temperature padejo do ledišča in podenj, pa se raje odločimo za gojenje v zaprtih prostorih v cvetličnih lončkih.

V obeh primerih velja, da rastlina potrebuje zelo odcedno in bogato zemljo ter veliko svetlobe. V prostoru ga zato postavimo k oknu, ki je obrnjeno na južno stran, na vrtičku pa na čim bolj sočno mesto. Zalivamo ga zelo malo, zunanje v sončnih obdobjih dvakrat tedensko, v času, ko je padavin veliko, pa še to ne. Lovor, ki ga gojimo v cvetličnem lončku v zaprtem prostoru, zalijemo, ko je vrhnja plast substrata suha. To preverimo tako, da prst do prvega ali drugega členka, odvisno od višine lončka, potisnemo v substrat, če se je prsta, ko ga izvlečemo, oprijel substrat, je ta še dovolj vlažen in vajo ponovimo čez nekaj dni. Ko je prst, ko ga izvlečemo suh, je čas za nov odmerek vode. Ne pozabimo mu v lončku pripraviti drenažne plasti ter obvezno uporabimo lonček, ki ima na spodnji strani luknje, skozi katere bo odtekala odvečna voda.

Navadnega lovorja (Laurus nobilis, na fotografiji) ne smemo zamenjati z navadnim lovorikovcem (Prunus laurocerasus), ki je strupen.

Spomladi lovor obrezujemo, z obrezanih vej odstranimo liste in jih posušimo za uporabo v kuhinji. Posušimo jih lahko, ko se še držijo vej, v tem primeru veje obesimo pod strop v suh in topel prostor, ali pa liste najprej odstranimo, jih razporedimo po ravni in trdni podlagi, lahko jo obložimo s papirjem, ter prav tako postavimo v suh in topel prostor, ki naj ne bo presvetel.

Rožmarin v loncu

Rožmarin je najbolje posaditi v glinene lončke.

Zelo podobne razmere za rast potrebuje rožmarin, a je nekoliko manj občutljiv za mraz. Zunaj, da je le v zavetrni legi, namreč lahko preživi tudi nekaj stopinj pod ničlo. Tudi rožmarin ima rad sonce in dobro odcedno zemljo. Če ga bomo gojili v cvetličnih lončkih, tudi njemu namenimo drenažno plast. Dobra stran gojenja v lončku je, da lahko rožmarin, seveda tudi druge rastline, v toplih mesecih prestavimo na prosto, ko se jeseni temperatura začne nižati, pa jih znova odnesemo med štiri stene. Pri rožmarinu je pomembno, da ga posadimo v glinen lonec, saj je ta bolj zračen. Če uporabimo tistega iz terakote, pa bomo tudi lažje videli, kdaj se je substrat dovolj posušil, da ga je treba znova zaliti. Terakota namreč vpije določen del vlage in potemni, ko se stopnja vlage zniža, pa se barva spet spremeni v bolj svetlo oranžno.

Tudi rožmarin spomladi obrežemo, lahko pa za vsakodnevne potrebe v kuhinji vejice režemo tudi med letom, zaradi tega ne bo nič počasneje rastel, tudi zmanjkalo ga ne bo. Uporabimo jih sveže, po obrezovanju, ko se teh nabere veliko, pa jih posušimo tako, da jih zvežemo v šopek in obesimo pod strop v topel in suh prostor. Suhe iglice nato spravimo v čist kozarec cele ali jih zmeljemo v prah.