Dron odkril letalo Amelie Earhart, prve ženske, ki je preletela Atlantik

Izginotje Amelie Earhart, ki je na svojem zgodovinskem poletu okoli sveta leta 1937 izginila nad Tihim oceanom, že skoraj stoletje buri duhove. Ko sta imela s pilotom Fredom Noonanom za sabo že levji delež poti, je 2. julija nekje v zraku med Novo Gvinejo in otokom Howland javila, da jima počasi zmanjkuje goriva. To je bilo še zadnjič, da ju je svet slišal. Za njima se je izgubila vsaka sled. In čeprav so v naslednjih desetletjih številne raziskovalne odprave prečesavale dno oceana in poskušale dognati, kaj se jima je zgodilo, so se vse vedno vrnile praznih rok. Do zdaj, ko je zasebni pilot in prvi mož podjetja Deep Sea Vision Tony Romeo z ultranaprednim, skoraj futurističnim podvodnim dronom na dnu Tihega oceana, okoli 161 kilometrov od otoka Howland in več kot 4800 metrov pod gladino, posnel obrise nečesa, kar bi znalo biti dvomotorno letalo lockhead L-10E electra, v katerem je izginila Amelia.

Neskončne teorije

Ugrabili so ju nezemljani. Zajeli in usmrtili so ju Japonci. Kot brodolomca sta umrla na atolu Nikumarora. Earhartova je preživela in do naravne smrti pod izmišljenim imenom živela v New Jerseyju. Sto in ena teorija se je rodila okoli izginotja prve ženske, ki je, ko je bilo letalstvo še v povojih, samostojno preletela Atlantik in si nato zadala skoraj nemogoč podvig, da obleti Zemljo. »Amelia je najljubša izginula oseba Amerike, njeno izginotje pa največja skrivnost vseh časov ali najmanj najbolj trdoživa skrivnost v zgodovini letalstva,« je prepričan Romeo, ki je morda na pragu tega, da enkrat za vselej razvozla to enigmo.

So po 87 letih res odkrili, kje je strmoglavilo Amelijino letalo? FOTO: AFP

Prečesavanje dna

Septembra lani je začel Romeo s 16-člansko odpravo pregledovati morsko dno. Polje iskanja, ki so ga korak za korakom prečesavali približno sto dni, so zožili na dobrih 13.000 kvadratnih kilometrov v bližini otoka Howland. Med pregledovanjem sonarnih posnetkov decembra pa so se jim od vznemirjenja pokonci postavile kocine: podoba, čeprav zamegljena, nerazločna in zrnata, jih je spomnila na obris letala!

»Le težko bi me kdo prepričal, da gre pri naši najdbi za kar koli drugega kot letalo in da ne gre za Amelijino letalo. Na tem območju ni strmoglavilo nobeno drugo, sploh pa ne iz tistega obdobja, kar kaže oblika letalskega repa na posnetku,« Romeo meni, da bo po 87 letih morda spisal epilog eni največjih ameriških zgodb vseh časov. A čeprav na tak razplet upajo tudi arheologi in raziskovalci ter že tuhtajo, kakšni bi bili lahko naslednji koraki, podvodni arheolog Andrew Pietruszka z univerze v San Diegu opozarja, da je za sklepe še prezgodaj.

»Čeprav je mogoče, da gre za letalo, celo za Amelijino, je še prezgodaj, da bi to trdili dokončno. Lahko bi namreč šlo za šum na podatkih sonarja, za kaj geološkega ali za katero drugo letalo,« opozarja, a dodaja, da je zadeva vsekakor vredna nadaljnje preiskave. Tudi podvodni arheolog James Delgado, podpredsednik enega vodilnih podjetij za podvodno arheologijo SERCH, meni, da bi znala najdba, če gre res za omenjeno letalo, spremeniti in dopolniti marsikaj, kar vemo o Amelie in njenem poletu, »a pred kakršnimi koli zaključki moramo izvedeti več. Potrebujemo forenzične dokaze, ki potrjujejo, da gre za Amelio Earhart oziroma njeno letalo.« In prav to ima Romeo v načrtu.

Čeprav so sonarni posnetki zamegljeni in nerazločni, Tony Romeo verjame, da gre za pogrešano letalo. FOTO: Deep Sea Vision/osebni arhiv

Iskanje potrditve

Vznemirjenje in pričakovanje sta velikanska. Romeo, ki se počuti kot otrok na lovu za zakladom, želi dobiti še precej boljše posnetke svoje globokomorske najdbe. Še letos želi na dno spustiti posebne kamere, ki bi natančneje pregledale razbitine. In če bi slike potrdile njegove upe, bi si želel letalo dvigniti na površje.

Dorothy Cochrane, kustosinja za letalstvo na oddelku za aeronavtiko Nacionalnega muzeja letalstva in vesolja na inštitutu Smithsonian, je dejala, da se poraja vprašanje, ali bi bilo tako pomembno zgodovinsko najdbo, če gre res zanjo, sploh varno dvigniti iz vode. Ole Varmar iz fundacije The Ocean Foundation pravi, da bi bilo verjetno najbolje letalo pustiti, kjer je. »Ohraniš toliko zgodbe, kot je mogoče. Ne gre le za razbitino, pomembno je tudi, kje zdaj leži in kako se je tam znašla. Če bi jo poskušali dvigniti iz morja, bi uničili kraj odkritja, ki prav tako pripoveduje del celotne zgodbe,« pravi in dodaja, da lahko tudi z neinvazivno raziskavo, torej kar na dnu morja, izvemo marsikaj, tudi to, zakaj in kako je letalo strmoglavilo.