Davica začela kultno dirko Iditarod
Tako kot veleva zdaj že več kot polstoletna tradicija, je minulo soboto – torej prvo soboto v marcu – točno opoldne na križišču Četrte avenije in ulice D v Anchorageu, največjem mestu najsevernejše ameriške zvezne države Aljaske, potekal slovesni start najbolj znane dirke pasjih vpreg na svetu, znamenitega Iditaroda, ki ga na Aljaski radi poimenujejo tudi The Last Great Race (zadnja velika dirka). To je bil sicer zgolj proceduralni start, kajti 38 vpreg, ki sodelujejo na letošnji dirki, se je prvi dan odpravilo na bolj kot ne promocijsko tekmo na le kakih 20 kilometrov dolgi zasneženi progi po ulicah in predmestjih Anchoragea, medtem ko je bil pravi start 51. Iditaroda dan pozneje, v nedeljo, in sicer iz mesteca Willow, okoli 120 kilometrov bolj severno.
1973.
je potekala prva dirka Iditarod.
Zadnja velika dirka je zagotovo ena najtežjih preizkušenj oziroma športnih dogodkov na svetu. Vozniki vpreg, imenujejo jih musherji, morajo skupaj s psi, v vpregi jih je praviloma 16, večinoma so to sibirski haskiji in aljaški malamuti, premagati več kot 1600 kilometrov (1000 milj) dolgo pot od Willova do mesta Nome na skrajnem severozahodu Aljaske na obali Beringovega morja.
1000
milj ali več kot 1600 kilometrov morajo čim prej prevoziti vozniki sani s pasjo vprego.
Po brezpotjih
Vozniki s svojimi psi dirjajo po aljaških brezpotjih, skozi goste gozdove, čez gorske verige, prečijo zamrznjene reke, tudi veliko reko Jukon, prav tako en del poti poteka čez zamrznjeno Beringovo morje, skozi zasneženo in poledenelo tundro, zadnji del pa po neprijazni in praviloma zelo vetrovni in ekstremno mrzli obali Beringovega morja. V prvih dneh marca je v tem delu Aljaske zelo mrzlo, pred desetletji so na nekaterih delih poti zaradi močnega vetra izmerili občutek mraza celo minus 73 stopinj Celzija, v zadnjih letih pa so bili psi in musherji priče tudi podnebnim spremembam in so nekaj dirk vozili kljub pomanjkanju snega.
Letošnja, 51. izdaja dirke Iditarod prvič poteka z nekaj novostmi, ki so jih organizatorji vpeljali zaradi varovanja psov. Vodniki vpreg morajo biti prvič opremljeni z lučmi, ki jih morajo namestiti na sani, večina vodnikov nosi svetleče brezrokavnike, najbolj zaželeno pa je, če psom v vpregi, obvezno pa vodilnima, namestijo svetleče ovratnice. Ker je v tem delu Aljaske v tem času še vedno polarna noč in je večji del dneva tema ali vsaj poltema, so se odločili vprege, zlasti pa pse, narediti bolj vidne.
Razlog tiči v tem, da so se v zadnjih mesecih, v času, ko so se vozniki pasjih sani pripravljali na zadnjo veliko dirko, zgodile hujše nesreče, ko so se vozniki motornih sani zaleteli v pasje vprege na treningu. Petkratni zmagovalec Iditaroda Dallas Seavey je v eni od teh nesreč konec novembra lani izgubil dva psa. Kot je povedal za aljaške medije, je voznik motornih sani pridrvel po gozdni poti z veliko hitrostjo, Seavey pravi, da je vozil več kot 100 kilometrov na uro, in se zaletel v pasjo vprego. Oblasti so voznika kaznovale zaradi neprevidne vožnje.
Objestni vozniki motornih sani
Le par dni pozneje je nesrečo doživel tudi musher Mike Parker, ki je treniral pse za veterana Iditaroda Jima Lanierja. V njegovo vprego je trčil profesionalni voznik motornih sani, ki je preizkušal nove modele tovarne Polaris iz Minnesote. V nesreči so umrli trije psi, eden je bil huje poškodovan. V drugih nesrečah je bilo huje poškodovanih še sedem psov, zato so se organizatorji pasjih dirk na Aljaski odločili, da bodo vprege osvetlili. Prvič so to novost preizkusili na dirki Yukon Quest, le nekaj sto kilometrov krajši od Iditaroda, ki poteka dva tedna prej od Fairbanksa do Whitehorsa.
Iditarod je na Aljaski dogodek leta, in kot je že navada pri Američanih, zlasti predstava, ki si jo pridejo ogledat turisti z vseh koncev sveta. Večina je prisotna le na slovesnem startu v Anchorageu ali uradnem v Willowu, le najbolj zavzeti navdušenci se odpravijo tudi na mraz in sneg na cilj v Nomu. To mesto ima zdaj okoli 3500 prebivalcev, v dobrih starih časih aljaške zlate mrzlice pa se je tam gnetlo do 30.000 ljudi, ki so upali, da bodo v bližnjih hribih našli košček zlate sreče. Tudi v krajih, ki so zdaj kontrolne točke, je bilo včasih živahno, zdaj pa so to bolj ali manj mesta duhov. Tudi sam Iditarod, po katerem je bila dirka poimenovana, je že desetletja zapuščeno rudarsko mesto.
Pionirsko osvajanje
Iditarod je uradni naziv tekmovanja s pridihom minulih časov pionirskega osvajanja negostoljubne dežele. V jeziku aljaških staroselskih indijanskih in inuitskih plemen Ingalik in Holikačuk iditarod pomeni kraj za mnogimi vodami, dolinami in gorami. Del sedanje trase dirke so tudi v časih, ko so na Aljaski živeli samo Indijanci, še pred prihodom ruskih trgovcev in lovcev na krzno, ki so Aljasko sploh odkrili v 17. stoletju, uporabljali staroselci za potovanja med naselbinami. In kot prevozno sredstvo so uporabljali pasje vprege, saj je bil to najhitrejši in najenostavnejši način prevoza v tej divji in kruti pokrajini. Tudi pozneje, ko so Aljasko začeli naseljevati belci, in še posebno v času aljaške zlate mrzlice so za prevoz ljudi in blaga, še posebno pozimi, ko so bile vodne in morske poti zamrznjene, uporabljali sani s pasjo vprego.
Takrat se je zgodila posebna zgodba, zaradi katere je sploh nastala sedanja dirka. Enaindvajsetega januarja 1925 je v Nomeju izbruhnila epidemija davice. Mesto je nujno potrebovalo pomoč, zlasti cepivo proti davici. »Če ga ne dobimo dovolj hitro, bomo vsi umrli in nas ne bo imel kdo pokopati,« so s telegrafom sporočili v Anchorage. Še isto noč so se iz Anchoragea odpravili na pot z več pasjimi vpregami. Nastala je dramatična dirka za življenje. Njen zmagovalec je postal zdravnik Curtis Welch, ki je na saneh s pasjo vprego v Nome dostavil 300.000 odmerkov cepiva proti davici in rešil tamkajšnje zlatokope.
300.000
odmerkov cepiva proti davici so s pasjo vprego leta 1924 dostavili v Nome.
Ta dirka za življenje je ostala zapisana z velikimi črkami v lokalni zgodovini in leta 1972 je Joe Redington, ki je bil musher ter rejec haskijev in malamutov, prijateljema Gleu Huycku in Tomu Johnsonu, sicer učiteljema v Anchorageu, predlagal organizacijo dirke po tej zgodovinski poti. Oktobra 1972 so začeli priprave in prvo soboto v marcu leta 1973 se je na traso proti Nomu odpravilo 34 sani s pasjimi vpregami. Na cilj jih je prvo leto prišlo 22. Prvi zmagovalec je bil Dick Wilmarth, ki je za preizkušnjo potreboval 20 dni.
Zmagovalci
Čeprav v zadnjem času upada zanimanje za dirko – v najboljših časih je startalo tudi več kot 70 pasjih vpreg –, so musherji na Aljaski velike zvezde. Največji zvezdnik je petkratni zmagovalec Iditaroda Dallas Seavey. Toliko zmag ima tudi Rick Swenson, ki je bil absolutna zvezda dirke v 70., 80. in na začetku 90. let. Lanski zmagovalec je bil domačin Ryan Redington. Prva ženska, ki je zmagala na dirki, je bila Libby Riddles leta 1985. Njena zmaga je pritegnila tudi pozornost svetovne javnosti. Prvi tuji zmagovalec je leta 1992 postal Švicar Martin Buser, najhitreje pa je več kot 1600 kilometrov dolgo pot s pasjo vprego leta 2017 prevozil Mitch Seavey. Potreboval je osem dni, tri ure, 40 minut in 13 sekund.
