Slovenska mati Tereza: Ana Petrič prispeva k boljšemu jutri za vse nas
Borka za pravice starejših Ana Petrič z domiselnimi projekti pooseblja vrednote medgeneracijske solidarnosti in eden njenih zadnjih zelo odmevnih projektov je prvi vrtec v centru starejših. Direktorica Centra starejših Notranje Gorice s svojimi deli spreminja področje socialnega varstva in v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope pri delu s starejšimi. Njena ljubezen do starostnikov je neomajna, s številnimi aktivnostmi pa jim omogoča zadnje priložnosti za polno življenje.
Notranjka pa ima zelo rada tudi pustni čas in letos se je odela v Superwoman. Kot mi pove: »Moja super moč je prijaznost in pomoč drugim. Stanovalcem sem pomagala pri hoji, potiskala invalidske vozičke, odpirala vrata, pristavljala stole in izvajala lepe geste ter drobne pozornosti. Dobro mi je šlo, čeprav je 'kriptonit' (berite: gripa) še malo vplival name, saj sem ga ravno prebolela.«
In kaj se skriva pod njeno masko, kakšna je v resnici Ana? »Nežna, občutljiva, stara duša. Običajno prej pomaga vsem drugim kot sebi. V ljudeh išče dobro in verjame vanje. Krivica jo zelo prizadene in prav preveč energije potroši za iskanje pravice, ko bi bilo veliko bolje, če bi samo zamahnila z roko in pomislila, da je svet pač neprijazen, in gremo naprej. Empatija je včasih njena šibka točka, ker jo težke reči zlomijo in se vedno čuti dolžna pomagati. Sicer se rada smeji, rada hodi v naravo in obožuje pico.«
Ne mara dragih reči
Ko se usedeva v kavarni in naročiva kavo, mi zaupa, da ima rada vse, kar je staro. »Babičina oblačila, obleke, tudi tole jakno na fotografiji, ki ima mimogrede najmanj petdeset let in sem jo dobila v dar od tete Staše, ko sem imela petnajst let. V omarici dragocenosti imam nekaj predmetov iz svojega otroštva, izdelke svojih hčera in tudi vse njune mlečne zobe, ki jih je k meni prinesla zobna miška,« pripoveduje v smehu. »Ne maram dragih reči, ker imam potem občutek krivde, ko pomislim, da na drugi strani marsikdo nima ničesar. Takoj sem za kakšno neškodljivo neumnost, ki me spravi v dobro voljo, in hitro za kakšno zanimivo reč, zato na večino dogodkov stanovalce peljem kar sama, da je tudi moje življenje bogatejše.«
Vsekakor je polna izkušenj s področja dela s starejšimi, in ko ji omenim, ali je to njeno poslanstvo, mi odgovori: »Glede na to, da bo kmalu devetnajst let, odkar to počnem, lahko rečem, da ja. Tudi deset let minimalne plače in fizično in psihično težko delo me niso odvrnili od dela s starejšimi.«
Lani je dobila priznanje Ameriške gospodarske zbornice – za poslovno liderko leta 2023. »Izbor me je iskreno presenetil. Bila sem počaščena. Čeprav menim, da si lahko še boljši lider, brez dobrih zaposlenih težko delaš kar koli. Želela bi si, da bi imeli izbore tudi za naj čistilko, perico, negovalko …, ker prav premalo pozitivno izpostavimo in cenimo zaposlene na teh delovnih mestih. Zame je naj liderka mati samohranilka, ki preživi z minimalcem. Zato kolikor lahko, pomagam tudi takim.«
Želela bi si, da bi imeli izbore tudi za naj čistilko, perico, negovalko …
Zlata Ana
Zdaj je med nominirankami za Slovenko leta. »Po eni strani sem zelo vesela, ker je Slovenka ikonična in mi veliko pomeni. Po drugi strani se bojim, da imam majhne možnosti, ker nimam široke socialne mreže, starejši, ki jih zastopam, pa po večini ne znajo uporabljati pametnih telefonov, da bi lahko glasovali zame. Vseeno upanje umre zadnje, do 20. februarja je še možno glasovati,« se nasmehne.
V pogovoru izvem tudi, kakšne pohvale prejema za svoje delo. »Iz našega centra je lep razgled na hrib Sveta Ana. Večkrat slišim, da je tam Sveta Ana, oni (stanovalci) pa imajo zlato Ano. Gospe me pohvalijo, če vidijo, da sem v krilu. Gospodje me, ko delam celodnevno, sprašujejo, ali nimam doma, in povedo, da takih ni. Ogromno pohval prejmem zaradi izpolnjevanja želja stanovalcem, to pa je tudi meni najlepše, ko vem, da bo za nekoga morda zadnjič, da ga peljem na morje ali mu kaj lepega omogočim.«
Med pitjem kave mi zaupa, katera tovrstna želja se je je še posebno dotaknila. »Ko si je umirajoča gospa zaželela še zadnjič videti drevesa, začutiti sonce na obrazu. Telo jo je tako bolelo, da ni zmogla, da bi jo položili v počivalnik. Zato sem popoldne ostala v službi in jo kar s posteljo zapeljala pod drevesa pred centrom. Drevesa so bila gabri, o katerih mi je potem, ko sem sedela ob njej, pripovedovala zgodbe, ker so bila njena najljubša.«
Vse svoje prihranke je razdelila prizadetim v poplavah, zato jo povprašam, kako je nastala ta odločitev. »Zato, ker sem na facebooku videla srednjo medicinsko sestro, ki dela v domu v Gornjem Gradu, in kuharja, ki dela v domu v Medvodah. Obema je poplavilo, ona dva pa sta bila ves čas v službi, ker sta čutila dolžnost, da najprej poskrbita za starejše in potem za svojo lastnino. Zato, ker sem začutila, da je tako prav.«
Če imam, dam
Njena ljubezen ne pozna meja in tako je mnogim zapuščenim ali brez svojcev Ana tudi botrica. »To je videti na primer tako, da sem ta teden gospe, ki nima nikogar, niti denarja ne, kupila bundico, da bo lahko šla ven. Tako z mucko na kapuci si je zaželela. Drugače vsem tem starejšim, ki nimajo, priskrbim topel obrok, plačam vstopnine, kavice, razne priboljške. Dam, kolikor lahko. Sem imela pa tudi eno zelo slabo izkušnjo, ko sem socialno ogroženi in hudo bolni gospe v stiski podarila avtomobil in me je potem zaradi tega nadlegoval neki gospod, ki je menil, da si nekdo drug bolj zasluži pomoč kot ona. Sama delujem tako, da pomagam prek društev, veliko pa tudi tako, da preverim in dam direktno, brez posrednikov. Teh oseb ne izpostavim. Če imam, dam, če nimam, usmerim na društva in organizacije. Navsezadnje bi morali za ljudi v stiskah, ki si sami ne morejo pomagati, poskrbeti skupnost in država.«
Eden njenih zadnjih zelo odmevnih projektov je prvi vrtec v centru starejših.
Ob vseh teh dobrih delih se mi pojavi ime mati Tereza, misijonarka ljubezni, in ko jo vprašam, ali je ona slovenska mati Tereza, skromno odgovori: »Bognedaj, ker bi potem od mene še več pričakovali in neznanci bi me še hitreje kritizirali. Če si na dobrem glasu, se hitro kdo potrudi, da si popljuvan. Bolje je delati prikrito dobro, da imaš mir.«
Kaj se ji zdi v življenju najpomembnejše? »Da dajem od sebe vse, kar zmorem in lahko, ter s čisto vestjo zvečer padem v posteljo. Da počnem tisto, kar me veseli. Pomembni so odnosi. Ljudje, ki mi pokažejo, da jim je mar zame, in mi dajejo občutek, da sem vredna. Predvsem je to moja družina.«
Kot mi zaupa, pa se v tem letu najbolj veseli pestovanja in vozičkanja vnuka, ki ga je dobila pred dobrima dvema tednoma. »Tako da sem novopečena nana Ana. Presrečna in pripravljena, da ga naučim vseh vragolij, kot znajo le stari starši,« še pove v smehu. Ob koncu pa mi podari dobronameren nasvet za vse nas: »Bodite spoštljivi in strpni s starejšimi. Samo obrnili se bomo in bomo mi ti starejši. Kar bomo učili in z zgledom kazali, to bomo tudi sami v starosti prejeli.«
