Nosečo Jasmino našli razmesarjeno: »Pazite se, Slovenci!«

Nebojša Petković je bil dolgoletni vodja oddelka za splošni kriminal pri policijski upravi v srbskem Nišu. Zdaj je upokojenec. Pobarali smo ga, preiskava katerega primera se mu je najbolj vtisnila v spomin. »V karieri sem imel opraviti z ogromno zločini, tudi z več mrtvimi ljudmi. Toda bil je eden, ki ga bom vselej postavil na prvo mesto, tako me je namreč prizadel. Tista aleksinska temačna potka, prizor razmesarjenega trupla, kar nekaj časa neznani DNK storilca, katerega so nam pomagali razvozlati slovenski kolegi. Dneve in noči sem kot mesečnik blodil po ulicah in kavarnah ter počel nekaj, česar ne bi nikoli. Moške sem gledal v oči, iskal sem takega z ekstremno modrimi očmi. Nisem ga našel, tega bolnega Slovenca. Nisem ga, saj je medtem zbežal v domovino.«

Zagledal se je v Ceco

Včeraj je minilo 15 let, odkar je Belokranjec Silvo Plut z Božakovega pri Metliki naredil drugega od svojih treh smrtnih grehov. Nekdanji prvi niški kriminalist še danes obžaluje, da jim ga ni uspelo aretirati ter mu tako preprečiti tretjega umora – Slovenke Ljubice Ulčar.

Silvo Plut? »Pošast. V preiskavi sem dobro spoznal svojce nesrečne Jasmine Djošić. Še vedno hudo trpijo, posebno mati. Kako pa naj pozabi nekdo, ki je na tako krut način izgubil svojega otroka? Preiskava tega primera je najbolj zaznamovala mojo kariero.« Morda formalno niti še ni zaključena. Po vseh teh letih namreč še vedno ni znano, kje je Plutov pajdaš Srdjan Živković. Izginil je v neznano. »Ne vem, ali je sploh živ, a po vsem tem času najverjetneje ni,« meni Petković.


Legenda o modrookem Slovencu v tem delu Srbije še vedno ni utonila v pozabo, nam povedo tudi niški novinarski kolegi. Ko so se pozneje pogovarjali z enim od ljudi, ki so Pluta poznali, jim je ta zaupal, da so kar nekaj žensk omrežile prav njegove oči. Tudi sam naj bi jim govoril, da mu je ena Srbkinja zelo všeč – ko je v topliškem kraju Sokobanji videl turbo folk pevko Svetlano Ražnatović - Ceco, se je bojda v hipu zagledal vanjo, celo zaljubil.

Skupaj z Živkovićem je Plut živel v najetem stanovanju v mestecu Aleksinac nedaleč od Niša. Šele pozneje se je izkazalo, da sta skupaj zagrešila kar nekaj premoženjskih in nasilnih kaznivih dejanj, najhujše pa Slovenec sam. Jasmina Djošić, visoko noseča 25-letnica, se je 18. novembra 2004 zvečer napotila do trgovine, v kateri je bila zaposlena. Šla je peš po poljski poti, imela bi dva kilometra hoje. Prestregel jo je Plut. »Najmanj dvanajstkrat jo je zabodel z nožem, in sicer v vrat, uho, dojke, trebuh, roko, nogo. Nato ji je prerezal vrat. Ko je bila mrtva, je čez njen prsni koš in trebuh zarezal globok križ ter krivuljo v obliki črke U,« so ugotovili niški kriminalisti.

Sodil si je dan po sodbi

Toda tedaj 36-letni Plut je pobegnil v Slovenijo, kjer so ga sicer aretirali, a ne zaradi zločina v Aleksincu, ampak zaradi nekaterih premoženjskih dejanj, ki so mu jih očitali pri nas, pa so na sodiščih popolnoma zvodenela, zaradi pomanjkanja dokazov so padale oprostilke. Izpustili so ga na prostost, in medtem ko smo v Novicah opozarjali na naravnost grozljive očitke iz Srbije, je Plut hodil po nekaterih slovenskih medijskih hišah. Prepričeval je, da ga Srbi preganjajo po krivici in da Djošićevi ni skrivil niti lasu. Ko je za te besede izvedel šef niških kriminalistov, je bil šokiran: »Če govori tako, potem pa naj razloži, od kod njegove DNK-sledi na truplu nesrečnega dekleta. Izrezal ji je celo goltanec in ga najverjetneje pojedel. Pazite se, Slovenci, ta bo še ubijal! Kaj ubijal, klal!« je opozarjal Petković.


Še kako prav je imel; medtem ko so slovenski organi brezbrižno preslišali svarila iz Srbije, da bo zver zagotovo udarila znova, se je res zgodilo. Bilo je 24. februarja 2006, ko je v hiši na Dolgem Brdu pričakal zakonca Ulčar. Postavil se je pred njiju, v eni roki je držal sekiro, v drugi pa nož. Zvezal je Mirka in napadel Ljubico: »Zdaj boš ti videla svoj'ga boga, videla bosta, kaj bo, zdaj se začenja!« Zabadal jo je, dokler ni po kakih 20 minutah neznosnih muk umrla, saj ji je prerezal še vrat. Potem se je obrnil k Mirku: »Zdaj si ti na vrsti.« A temu je v tistem uspelo zrahljati vezi in zbežati.

Plut je pobegnil. Slovenski policisti so ga iskali kar 18 ur, dogovorili so se, da ga kot zelo nevarno in najverjetneje oboroženo osebo pihne prvi, ki ga zagleda, toda okrog polnoči se jim je predal sredi Šmartnega. Enemu od policistov se je zazdela sumljiva oseba, ki se je pri gostilni Gaber ležerno sprehajala po železnem mostičku. »Plut?!« Moški se je obrnil: »Jaz sem.«

Umoril je torej tri ženske, prvo skoraj še kot golobradec; na Božakovem je leta 1990 posilil in brutalno umoril 21-letno sošolko iz osnovne šole Marjanco Matjašič. Na njenem truplu so našteli 32 vbodov, dobesedno razrezana je bila, Plut ji je odrezal ude ter jih pometal v bližnjo reko.


Na novomeškem okrožnem sodišču so ga obsodili na petnajst let zapora, po trinajstih pa ga predčasno pustili na prostost. Zaradi umora Ulčarjeve so ga v Ljubljani obsodili na 30 let zapora, zaradi umora Djošićeve pa v Nišu na 40. To sodbo mu je niški okrožni sodnik Zoran Krstić izrekel 27. aprila 2007, naslednje jutro pa nas je doletel klic iz pripora na Povšetovi. »Našli smo ga trdega.« Serijski morilec je ponoči pogoltnil smrtonosno kombinacijo pomirjeval in uspaval.