Z golimi rokami sta izkopala delavca

KRNICA – Krajani Krnice, kraja, ki leži nedaleč stran od avtocestnega viadukta Črni Kal, so bili v ponedeljek popoldne priča žalostnemu dogodku, ki jih bo zagotovo še nekaj let spominjal na sanacijo plazu. »Zelo me je pretreslo, pa četudi ga nisem poznala. Hudo mi je,« se je ponedeljkovega popoldneva spominjala domačinka Marija, ko je izvedela, da so iz zasute zemlje izkopali 54-letnega Makedonca z začasnim bivališčem v Izoli. Kot še slišimo med pogovorom z domačini, naj bi bil pokojni delavec menda prvič v vasi oziroma ga pred tem še nikoli niso videli. Prišel je, ker naj bi nadomestil enega od kolegov, ki naj v ponedeljek na gradbišče ne bi mogel priti.


V Krnico je prišel skupaj s 24-letnim sodelavcem, prav tako Makedoncem z začasnim bivališčem v Izoli, s katerim bi morala zaključiti zemeljska dela na samem vrhu Krnice. Od tam se razvije lep razgled na črnokalski viadukt, spodaj pa na travnato pobočje, ki poteka vzdolž vasi. Prav slednje krajanom povzroča težave že več desetletij. Prvič so plazenje zemlje opazili že leta 1979. Njeno premikanje je bilo v naslednjih letih odvisno od količine dežja. Po daljšem deževju se je vse skupaj spet začelo premikati leta 2010. Mi smo kraj obiskali že januarja 2011, ko smo poročali o prestrašenosti domačinov, ker jim je drseča zemlja že načela nekaj hiš. No, tokrat so nam povedali, da naj bi po sanaciji plazu in ureditvi odvodnjavanja, ki je v teku, v kraju končno lahko zaživeli v miru. Edino, kar jih bo ves čas spremljalo, je omenjeni tragičen dogodek.


Krničana Riko Babič in Vergilij Šukljan sta bila ena izmed prvih, ki sta nesrečnima delavcema priskočila na pomoč. Tam sta se znašla čisto po naključju, saj sta si ogledovala, kako potekajo dela. Babič se spominja, da se je zemlja na delavca kar naenkrat usula le pol minute zatem, ko je prišel tja. Oriše nam, da ju je zemlja »kar od znotraj zasula«. Pred tem je bilo že skoraj vse pripravljeno za to, da bi lahko zasuli okoli štirimetrsko luknjo. Delavca sta bila še tik pred nesrečo v njej. »Ne moreš verjeti, kako hitro se je to zgodilo,« se spominja Babič in nadaljuje: »Videl sem, kako se je utrgalo. To je bila sekunda …« Skupaj s Šukljanom nista prav nič čakala, ampak sta takoj začela reševati. Starejšega Makedonca je takoj zasulo, bolje pa jo je odnesel njegov mlajši kolega. »Do pasu je bil pod zemljo. Ni šans, da bi se sam ven izkopal. Potisnilo ga je iz strani in ni mogel stran. To je taka masa,« trenutke v družbi Šukljana podoživlja Babič.

Mladenič je bil v šoku, a je bil še toliko pri sebi, da je lahko sodeloval z rešiteljema. »Z golimi rokami smo ga reševali. Notri je bilo vse zasuto, z lopatami vred,« nadaljujeta. Ko sta ga končno rešila, sta opazila, da je z njegovimi nogami vse v redu, saj je lahko »naredil celo par korakov«. »Ne vem, kako smo ga ven izvlekli,« se še vprašata. Do prihoda reševalcev sta še malo masirala njegove noge. »Če bi bil dolgo zasut, bi jih zemlja začela stiskati. Ogrožena bi bila lahko cirkulacija,« še razmišljata sogovornika, ki sta s hitrim posredovanjem rešila mlado življenje. Na žalost pa za drugega Makedonca ni bilo več pomoči. »Starejšega je čisto zasulo. Po mojem mnenju je bil takoj mrtev. To je bila velika gmota zemlje, laporja,« še doda Babič. »To je kar enkrat ruknilo,« pa še enkrat opiše trenutke Šukljan, ki kar ne more verjeti, »kako človek lahko nastrada«. Ne more razumeti, da se je lahko zgodila takšna tragedija, saj, kot nam razloži, so v spodnjem delu vasi kopali devet metrov globoko in je bilo polno blata, pa se ni nič zgodilo.