V zaporu še na stranišču ni bil sam

LJUBLJANA – Tretjega maja letos bo od tragedije v Šipca baru na Logu pri Brezovici, kjer je bil do smrti zaboden 27-letni Matic Brajić, minilo že pet let. Za njegovo smrt odgovorni Elvir Đogić je bil v ponovljenem sojenju spoznan za neprištevnega, in ker ni imel duševne motnje, ampak osebnostno, mu ni bilo treba niti na psihiatrično zdravljenje.

Njegov brat Elvis Đogić pa je bil po več kot dveh letih izpuščen na prostost, saj ga je višje sodišče oprostilo očitka pomoči bratu pri uboju Matica. »Pravilno bi bilo, da bi dobila kazen in jo odsedela. Ni fer, da sta zunaj. Ko sem to izvedela, sem bila čisto fertik,« je bila jasna Matičeva mama Martina januarja 2017, ko je razmišljala o sodnem epilogu v primeru bratov Đogić.

Eden od njiju, Elvis, je še istega leta, 30. novembra, proti državi vložil 102.155 evrov težko tožbo. Prepričan je, da mu zaradi 959 dni neutemeljenega odvzema prostosti (pripor in hišni pripor) pripada 73.160 evrov, poleg tega še 24.000 evrov za izgubljeni dobiček v tem času in 4995 evrov za stroške postopka.

»Vsak božji dan sem pričakoval, da bo paznik prišel in mi rekel, da grem lahko na prostost,« je pred ljubljansko okrožno sodnico Barbaro Fajdiga Jadek tiste trenutku za rešetkami podoživljal Elvis. Na začetku imaš še upanje, kot dodaja, da se bo spremenilo, a ko vidiš, da ne bo tako, postaja z dneva v dan »vedno huje«.

Povedal je, da je pred prihodom v pripor živel pošteno: »Bil sem ambiciozen, komunikativen. Nekaj sem si želel ustvariti v življenju.« Ukvarjal se je z različnimi športi, od nogometa, tenisa do košarke, imel je tudi dekle. Potem ko sta z bratom pristala v priporu, pa se je vse spremenilo.
 

Za rešetkami brez intime

»Ne da se opisati z besedami, kako sem se počutil,« je razlagal Elvis, ki se je med pričanjem tresel in jokal. Med drugim tako v priporu ni bil deležen intime. V celici je bil zaprt 22 ur na dan, le dve uri je imel za gibanje na prostem. »Bil sem obkrožen z ljudmi, tudi ko sem šel na stranišče ali pod tuš. Pet se nas je skupaj umivalo,« se je spominjal in nadaljeval, da so ga pazniki večkrat pregledovali, včasih se je moral po koncu obiskov sleči.

Tako kot v priporu na Povšetovi je bila »katastrofa« tudi v celjskem priporu, kjer je bil skupaj z bratom. Pravi, da tam ni dobro deloval niti tuš, saj je bila voda enkrat le topla, drugič le mrzla. Po tleh pa da so lezli ščurki. Da je lahko ponoči sploh zaspal, je moral sprva jemati tablete: »Štirinajst ur na dan sem bil napet. To je zapor, ljudje božji.« Nikakor se namreč ni mogel sprostiti, saj je ves čas razmišljal le, da ga bo kdo napadel. Ker ni več zdržal pritiska, je zaprosil za bivanje v samski sobi.


Ko je odkorakal na prostost, se je začel njegov boj z okolico, saj so se ga vsi spominjali le po dogodku iz Šipca bara. Da je nedolžen, ni verjel nihče. Zato, kot pravi, pri nas ni mogel dobiti službe. Šel je v Švico, kjer za zelo dobro plačo zdaj vozi kombije. Tudi tam je njegova nadrejena izvedela za njegovo preteklost, zato je moral k njej na pogovor. Ko ji je razložil, da ni kriv, mu je ta, tako Elvis, odgovorila, da mu verjame in »da naj čuva nase«.