Bavčarjeva terjatev zastarala?

LJUBLJANA – Dobri prijatelji, ki se poznajo 30 let in več, si denar posojajo tudi na lepe oči, pa čeprav gre za zneske, ki so za običajne državljane vrtoglavi. Tako je bilo vsaj v primeru Igorja Bavčarja, nekdanjega šefa Istrabenza, ki je svojemu takratnemu prijatelju in nekdanjemu nadzorniku Istrabenza Bojanu Korsiki brez kakršnih koli obresti, zavarovanj, jamstev ali roka za vračilo posodil 400.000 evrov.

A čeprav je trdil, da denarja, ko ga je po več letih le terjal nazaj, ni dobil in mu je ljubljansko okrožno sodišče pritrdilo ter Korsiki naložilo, naj mu ga vrne, je na višjem sodišču doživel hladno prho. Višji sodniki so namreč sodbo razveljavili in ljubljanskemu okrožnemu sodišču naložili, naj ugotovi, ali terjatev vendarle ni zastarala, kot meni Korsika.

Igor Bavčar je na Korsikov bančni račun 6. novembra 2008 nakazal 400.000 evrov, ki jih je ta potreboval za zagon medijskega projekta. »Ker sva bila prijatelja 30 ali 35 let, na to področje pa se je spoznal, sem mu zaupal,« je na sodišču potarnal Bavčar.

Da Korsika denarja ni porabil namensko, ampak leži na bančnem računu in tečejo obresti, je po lastnih besedah izvedel šele, ko je bil proti njemu sprožen predkazenski postopek in mu je sodišče zaradi domnevnih kaznivih dejanj januarja 2010 blokiralo sredstva na računu. V preiskavi so namreč ugotovili, da je 400 tisočakov z Bavčarjevega romalo tudi na račun Korsike, zato je sodišče zamrznilo tudi ta sredstva. »V tem času, ko so bila sredstva zamrznjena, denarja nisem zahteval nazaj, pred tem pa tudi ne,« je dejal Bavčar in dodal, da je Korsiko k vračilu pozval leta 2014, ko je višje sodišče sklenilo, da se sredstva odmrznejo.

Korsika je na sodišču povedal, da je zaradi finančne in gospodarske krize nov medijski projekt ostal le v glavi idejnega vodje, denar pa je bil ves čas parkiran na bančnem računu. Vmes so se nad Bavčarja torej zaradi suma pranja denarja v času, ko je bil predsednik uprave Istrabenza, zgrnili kriminalisti in zamrznjena so bila tudi ta sredstva. A Korsika trdi, da je že proti koncu 2009. Bavčarju predlagal, da mu denar vrne.

Ko so oktobra 2009 Korsiko zaslišali na policiji, ga je po lastnih besedah po zaslišanju takoj obvestil, da s tem denarjem noče imeti ničesar in mu ga bo vrnil. A se Bavčar menda s tem ni strinjal, češ, »počakaj, da bom videl, kam bodo stvari peljale«. Toženec sklepa, da je takrat že vedel, da bo zaradi nečednih poslov morda v kazenskem postopku.

Korsika je trdil, da je denar pozneje dvignil z računa in ga izročil Bavčarju. Sodišče je zanimalo, ali ima za obstoj vračila denarja bolj konkreten dokaz, vendar je dejal le, da je to storil »na neznanem kraju v neznanem času«. A mu sodišče ni verjelo in mu naložilo plačilo dolga z obrestmi od januarja 2015, poleg tega pa še, naj Bavčarju poravna pravdne stroške v višini več kot 14.000 evrov.


Vendar je višje sodišče torej zadevo razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo prvostopenjsko ugotoviti, ali je terjatev zastarala. Posojilo je bilo namreč namenjeno določenemu projektu, ki se je izjalovil že leta 2009. Ključno je, kdaj je za to izvedel Bavčar, saj bi takrat že lahko zahteval vračilo denarja, takrat pa je začel teči tudi petletni zastaralni rok. Tožbo je Bavčar vložil januarja 2015. Oba mora sodišče po navodilih višjih sodnikov glede tega še enkrat zaslišati in po potrebi soočiti.


Poleg tega se višji sodniki ne strinjajo z okrožnim, da se v zastaralni rok ne štejejo dobra tri leta, ko so bila sredstva zamrznjena – če to namreč ni edino premoženje Korsike, bi lahko Bavčar kljub temu denar terjal nazaj.