Varljivi derbi

Za nami je zelo razburljiv marec, po katerem v slovenskem nogometu nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Da je lahko v prihodnje v tako imenovani najvažnejši postranski stvari na sončni strani Alp vse skupaj še bolje, lepše, svetlejše, je nakazal veliki derbi med Olimpijo in Mariborom v ljubljanskih Stožicah. Izjemna kulisa na tribunah s 13.500 obiskovalci, krasno navijaško ozračje, ki ga tokrat niso mogli zasenčiti redki pirotehnični vložki in kopica primitivnih sporočil, igra visokega ritma z iskrivimi dvoboji in napetim dogajanjem pred vrati ene in druge ekipe ter poudarjeni ferplej glavnih akterjev; vse to je v sobotnem večeru navduševalo ljubitelje športa ob severni ljubljanski obvoznici in pred televizijskimi zasloni. Predsednik Olimpije Milan Mandarić je zadovoljen in pomirjen odpotoval v London, v rokah ima močno orožje za osvojitev naslova državnega prvaka in nov naskok za vidnejši rezultat na evropski sceni.

Toda ne gre se slepiti, da je navdušujoč derbi odraz dejanskega stanja na domači nogometni sceni. Incident razvpitega športnega direktorja Maribora Zlatka Zahovića je že prežvečen do skrajnosti. Izpostavimo raje drug problem. Marčevska premiera selektorja članske reprezentance Tomaža Kavčiča je bila vse prej kot napoved zgodbe o uspehu. Če v elitnem nacionalnem moštvu vsi pod vprašaj postavljajo odnos do igre, soigralcev, dresa, navijačev, potem mora nekaj močno smrdeti v reprezentančni slačilnici. Brezkrvna igra in poraza v pripravljalnih tekmah z Avstrijo in Belorusijo sami po sebi niso pomembni, nadvse pa nas mora skrbeti, kako se bodo v prihodnje oblikovali odnosi in hierarhija v ekipi, na katero smo ob ustoličenju Kavčiča vsi začeli gledati kot na ponovno idilično snidenje očeta in sinov v novih okoliščinah, potem ko so že sodelovali v mladi reprezentanci. Toda članska raven je precej bolj kompleksna in zahtevna, navsezadnje so mladeniči v zadnjih letih postali premožni možje in športni zvezdniki, ki igrajo za ugledne klube v tujini, značajsko pa so bolj ali manj muhasti, prilagodljivi, solidarni in, če hočete, ubogljivi. Kavčiču, sodelavcem in igralcem ne preostane nič drugega, kot da pospešeno zgradijo kult reprezentance, potem ko so prestali dobro šolo. Preprosto ne smejo dopustiti, da bi ta postala še zelo draga. In dolgotrajna.