KOMENTAR
Sam' na fuzbal me pust'
Manj seksa, več golov, je hrvaški recept za osvojitev zlatega pokala.
Odpri galerijo
Manj seksa, več golov, je hrvaški recept za osvojitev zlatega pokala. FOTO: Fifa
Te dni se vse vrti okoli najbolj pomembne postranske stvari na svetu. Upoštevajoč bajne honorarje mojstrov tega športa, evforijo okoli prestopov ter ligaških in meddržavnih derbijev in vsesplošno zanimanje za nogomet ni čudno, da se med svetovnim prvenstvom za marsikoga čas ustavi.
Najbolj zagreti si vzamejo dopust, da lahko v miru gledajo tekme svojih favoritov. Številne partnerske zagate se hitreje in z manj napora rešijo v času velikega turnirja, saj se možem in fantom preprosto ne da izgubljati dragocene energije s pregovarjanjem in so bolj popustljivi do srčnih izbrank.
Največje nasprotnice žogobrca gredo tako daleč, da si morajo njihovi dedci nabaviti svojo televizijo, kot jo je moral moj prijatelj. Žena ga je preganjala z mehiškimi in turškimi telenovelami, zato se je zavlekel v otroško sobo, sina in hčer po koncu šolskega leta poslal k babici na počitnice, sam pa si je z velikanskim ekranom ustvaril novo kraljestvo. Vse za fuzbal!
Zanimiv je tudi sosedski učinek letošnjega spektakla v Rusiji, na katerem slovenska reprezentanca ne sodeluje. V hipu so se razblinile nacionalistične prepreke in večina naših klenih državljanov stiska pesti za vatrene, ognjene, rdeče-bele oziroma brate Hrvate. Ti so še edino upanje, da ena od balkanskih držav seže po visoki uvrstitvi in reši čast bogate nogometne tradicije nekdanje skupne domovine.
Eden njihovih zvezdnikov, ki milijone služi v dresu Barcelone, s številko 4 na hrbtu, je pred časom izjavil nekaj bogokletnega. Pribil je, da je lahko nogomet včasih tudi najbolj butasta reč na svetu, s čimer se strinja zajetno število ljudi, saj preprosto ne vidijo smisla v tekanju za žogo in nabijanju v gol. Raznorazni psihoanalitiki in terapevti to športno disciplino enačijo s seksom, drugi z mačističnim izživljanjem potlačenih patriarhalnih frustracij.
A vendarle ima s testosteronom nabita igra veliko skupnega s prvinskim nagonom. Poleg tega da na plan privabi najbolj primitivna čustva, kar potrjujejo brutalni huliganski izgredi, ne moremo mimo mesene naslade, ki se bohoti s tribun, in globokih dekoltejev zagretih navijačic. Pri nobenem športu nismo naleteli na toliko razvratnih škandalov kot ravno pred nogometnimi prvenstvi, med njimi in po njih. Prostitutke in njihovi zvodniki si manejo roke, selektorji reprezentanc pa bentijo čez svoje igralce, ker po prekrokanih nočeh tekajo po zelenici kakor brezglave kokoši.
Tudi spoštovani hrvaški trenerski veleum Miroslav Ćiro Blažević je po treh odličnih predstavah hrvaške ekipe dejal, da se bodo fantje okitili z zlatim odličjem samo, če se bodo med pohodom na vrh vzdržali vsakršnih seksualnih eskapad.
»Če njihove žene ali punce ne morejo biti strpne teh nekaj tednov, potem se sploh ne bi smele poročiti z nogometaši,« je zvalil krivdo na nežnejši spol, ki se iz leta v leto bolj zavzeto posveča občudovanju te športne zvrsti ali vsaj njihovih glavnih junakov.
Najbolj zagreti si vzamejo dopust, da lahko v miru gledajo tekme svojih favoritov. Številne partnerske zagate se hitreje in z manj napora rešijo v času velikega turnirja, saj se možem in fantom preprosto ne da izgubljati dragocene energije s pregovarjanjem in so bolj popustljivi do srčnih izbrank.
Največje nasprotnice žogobrca gredo tako daleč, da si morajo njihovi dedci nabaviti svojo televizijo, kot jo je moral moj prijatelj. Žena ga je preganjala z mehiškimi in turškimi telenovelami, zato se je zavlekel v otroško sobo, sina in hčer po koncu šolskega leta poslal k babici na počitnice, sam pa si je z velikanskim ekranom ustvaril novo kraljestvo. Vse za fuzbal!
Zanimiv je tudi sosedski učinek letošnjega spektakla v Rusiji, na katerem slovenska reprezentanca ne sodeluje. V hipu so se razblinile nacionalistične prepreke in večina naših klenih državljanov stiska pesti za vatrene, ognjene, rdeče-bele oziroma brate Hrvate. Ti so še edino upanje, da ena od balkanskih držav seže po visoki uvrstitvi in reši čast bogate nogometne tradicije nekdanje skupne domovine.
Eden njihovih zvezdnikov, ki milijone služi v dresu Barcelone, s številko 4 na hrbtu, je pred časom izjavil nekaj bogokletnega. Pribil je, da je lahko nogomet včasih tudi najbolj butasta reč na svetu, s čimer se strinja zajetno število ljudi, saj preprosto ne vidijo smisla v tekanju za žogo in nabijanju v gol. Raznorazni psihoanalitiki in terapevti to športno disciplino enačijo s seksom, drugi z mačističnim izživljanjem potlačenih patriarhalnih frustracij.
Manj seksa, več golov, je hrvaški recept za osvojitev zlatega pokala. FOTO: Fifa
A vendarle ima s testosteronom nabita igra veliko skupnega s prvinskim nagonom. Poleg tega da na plan privabi najbolj primitivna čustva, kar potrjujejo brutalni huliganski izgredi, ne moremo mimo mesene naslade, ki se bohoti s tribun, in globokih dekoltejev zagretih navijačic. Pri nobenem športu nismo naleteli na toliko razvratnih škandalov kot ravno pred nogometnimi prvenstvi, med njimi in po njih. Prostitutke in njihovi zvodniki si manejo roke, selektorji reprezentanc pa bentijo čez svoje igralce, ker po prekrokanih nočeh tekajo po zelenici kakor brezglave kokoši.
Tudi spoštovani hrvaški trenerski veleum Miroslav Ćiro Blažević je po treh odličnih predstavah hrvaške ekipe dejal, da se bodo fantje okitili z zlatim odličjem samo, če se bodo med pohodom na vrh vzdržali vsakršnih seksualnih eskapad.
»Če njihove žene ali punce ne morejo biti strpne teh nekaj tednov, potem se sploh ne bi smele poročiti z nogometaši,« je zvalil krivdo na nežnejši spol, ki se iz leta v leto bolj zavzeto posveča občudovanju te športne zvrsti ali vsaj njihovih glavnih junakov.
