Plezalci in Bosanci na odru

Po petnajstih letih sem se povzpel na Šmarno goro. Po težji, strmi plezalni poti, imenovani Ferata, kjer smo nekoč prvič navezali vrvi in poskušali splezati kakšno enostavno, simpatično smer. Danes bi težko plezal kaj več kot štirico, za prevečnih 20 kilogramov je treba ogromno dodatne moči in energije v rokah in prstih, ki je seveda nimam.

Hkrati sem v prvih trenutkih na klinih, po katerih plezaš nekaj metrov navpično navzgor, začutil tisti prastrah pred neznanim. Seveda, popoldanski sprehodi in posedanje na večernih kavah ne dajejo nobenih občutkov v steni, ni priprava na vzpon. Ampak potem sem se ulovil, roke so spet šle same po sebi, se oprijemale jeklenice, in noge so po nekem avtomatizmu stopale po klinih, korak je postajal vse bolj varen, stabilen. Te štrikarske popoldanske plezarije nisem nikoli preveč maral, motil me je ravno ta predpogoj, biti trlica. Po naravi suhi in kitasti so se plazili po steni kot pajki, čeprav so bili nekateri denimo za volanom ali v kuhinji pri nalivanju kave v skodelico prav nerodni, sam pa sem se na trenutke denimo v poči precej dobro znašel.


A pred nekaj leti me je poklical prijatelj in me prosil, naj mu grem pomagat pritrditi klimatsko napravo na steno bloka. Prišla sva pred osemnadstropni blok z zidarskim odrom: »Oder podirajo, midva bova montirala v sedmem.« Nič posebnega, a ko sva skozi okno stanovanja prenesla klimo na oder, ta ni imel več ograje. Delavci so ga že podirali. In pihal je veter. Medtem ko sva midva čepela, klečala in poskušala priviti klimo na steno, so mimo naju kot po sprehajalni stezi hodili prijazni delavci, prenašali aluminijaste pohodne plošče in celo malce težje ogrodje odra, ki se je v vetru potresaval, jaz pa sem pogledoval vijake, s katerimi je bil oder pritrjen na steno. Mimo naju so plošče nosili na notranji strani in čisto po robu nezavarovanega odra. In me bodrili:« Kar počasi, počasi. Ne glej dol, pa bo. Glej pod noge.« Na koncu sem jih vprašal, ali so bili kdaj na plezalni steni. Le malce čudno, vprašujoče so me pogledali. In potipal sem jih, kakšno plačo imajo. »800 evrov, včasih kakšen dodatek!« Brez štrika, matičarke, vponk, plezalk ...