Kolumna Lovra Kastelica: Kot oglje, ki se žge

Po prihodu z dopusta je presneto težko prestaviti v peto brzino. Zato smo si oni dan kosilo naročili. S hčerko sva dostavljavca vljudno pričakala pred vhodom. In je prišel prijazen, mlad in temnopolt moški, izročil nama je vrečko s hrano, takrat pa je triletnica, najbrž še pod vtisom, ki ga je doživela na morju, na ves glas vprašala: »Je Nemec?!«
Čeprav naju ni razumel, mi je bilo nerodno. Znašel sem se v polju politične nekorektnosti. Le kako bi se izvlekel, če bi naju razumel? Le kako naj ji na preprost način obrazložim, zakaj ni Nemec in zakaj prihaja iz Afrike? Že tako sem se počutil kot kakšen kolonialist, ki je, le zato, da mu prinesejo nekaj za pod zob, zasužnjil pol sveta, ter opazil, kako hitro posameznika doseže sunek vprašanj, ki so bila čisto brez zveze, ne nazadnje nisva hotela nikomur nič žalega, na lastnih plečih pa tudi ne moreva nositi vsega gorja, ki ga je moja civilizacija povzročila afriški. In kako lažje bi mi bilo, če bi nama hrano tedaj dostavil kar kakšen rojak. Ne glede na stopnjo njegove bede bi bilo politično zagotovo vse tip top.
In kako jim je bilo včasih lažje, sem še pomislil, ter se spomnil Prešernove lepe Vide in črnega zamorca. Etimološko je šlo za človeka, ki je živel nekje za morjem. V obdobju vsesplošne nerazgledanosti si bil zaradi drugačnosti že kmalu za morjem ter takoj označen za zamurca, zamorščeta ali pa kar za zamorčka. Šele razgledanost je prinesla politično korektno govorico, prav zaradi nje pa smo medtem že ob vrsto besed, ki bi iz besednjaka izginile šele, ko bi naravno odmrle.
Ali pa Gianni Rijavec, ki je še ne tako dolgo nazaj prepeval »lep pozdrav, čao, Mateja«, in o tem, kako je gospodična poklonila svoje srce študentu iz Afrike, »črnemu zamorcu, kot oglje, ki se žge«. Pa se ni nihče pritoževal. So se pa zaradi kave zamorček, saj naj bi bila žaljiva za črnce. Zato je za nekatere sporna tudi Škofja Loka, eden najbolj politično nekorektnih krajev na svetu. Imajo slaščičarno Zamorc, tako se imenujejo tudi hotel, mladinski servis in še marsikaj. In to samo zaradi nekega kneza, ki je nekoč taboril v spremstvu zamorca. Ker pa je bil ta po svoji zamorski naravi precej temperamenten, je še kako rad tudi plesal in prepeval. Po daljšem času mirovanja je vzkliknil: »No, zdaj pa spet lahko prepevam (Nun ist es mir wieder in meinen Kopf gekommen frei singen)!« Knez se je zdrznil: »Potem pa naj se ta kraj imenuje Freising, tvoja glava pa naj pride v njegov grb!« Zamorec s krono je še v tistem postal simbol freisinške škofije, posledično pa tudi pobratenega mesta Škofja Loka.