KOLUMNA
Komentar Tomaža Miheliča: Spomin na umrle ubija planet
Težko reciklirana plastika sveč je ena večjih težav za okolje, pri kateri vztrajno sodelujemo tudi Slovenci.
Odpri galerijo
Težko reciklirana plastika sveč je ena večjih težav za okolje, pri kateri vztrajno sodelujemo tudi Slovenci.
Pred nami so dnevi, ko se bo po Sloveniji spet brezglavo onesnaževalo. Prižiganje nagrobnih sveč je naša folklora, nekakšno prikrito tekmovanje z vaščani, krajani, meščani in drugimi namišljenimi konkurenti, v tem, kdo ima bolj osvetljeno parcelo umrlih.
Kot mulci smo ob večerih dneva mrtvih hodili od groba do groba in preštevali plastične darove pokojnikovih svojcev, ki so se prvega novembra z vseh koncev trumoma zgrinjali na pokopališče. Tudi sam sem bil del tega črednega nagona, dokler mi naravovarstveniki niso potrkali na vest s strašljivimi podatki o mačehovskem odnosu do okolja. Četudi se iz leta v leto ponavlja teza, da smo po številu prebivalcev in prižganih sveč daleč na prvem mestu, in to v svetovnem merilu, se v glavah ljudi skoraj nič ni premaknilo. Kakor da bi hoteli vsaj enkrat na leto dokazati svojo skrb za pokojne prednike in si z nabavo raznobarvne plastike z voskom in vnetljivo vrvico kupiti odpustke.
Okostjem v krsti je figo mar, ali bo nad zemljo v njihovo čast plapolalo na tisoče sveč, le napuh in nonšalanca do planeta sta kriva za soustvarjanje skrb vzbujajočega stanja. Prav smešno se zdi, ko se na eni strani hvalimo z najbolj zeleno prestolnico v Evropski uniji, po drugi pa se požvižgamo na alarmantne številke, ki rišejo realno sliko naše ignorance. Ljudje so tako rekoč hipnotizirani s svečami, kar sem izkusil v eni od slovenskih trgovskih verig.
Stal sem v vrsti in opazoval blagajničarko, kako je vsakemu kupcu vestno ponujala sveče, zložene poleg žvečilnih gumijev, vžigalnikov in druge krame. Ko sem prišel na vrsto, je ponovila svojo mantro, verjetno so jo k temu prisilili pogoltni šefi. »Boste kakšno svečko?« je popihala na mojo potrošniško dušo. »Gospa, oprostite, ampak nisem ovca in svojih umrlih sorodnikov ter prijateljev se spominjam tudi brez onesnaževanja okolja. Škoda, ker morate sodelovati pri sistematičnem poneumljanju raje,« je zletelo iz mene. »Se popolnoma strinjam z vami, ena rožica je čisto dovolj, da izrazimo pozornost,« se je želela oddaljiti od svojega početja, a že v naslednjem trenutku moškemu za mano prijazno zdrdrala: »Boste eno svečo?«
In ravno ta razkol med zdravim razumom ter v podzavest vcepljenim škodljivim ravnanjem ustvarja družbo plastičnih spak. Medtem ko jih prižigajo, se hihitajo in s prstom kažejo na sosedo s silikonskimi joški, žnabli in ritjo, sami pa pozabijo na svoje plastificirane možgane. Že samo dogajanje na pokopališčih je dovolj absurdno, da nekoga z zrnom soli v glavi odvrne od tega početja. Najbolj obilni krzneni plašč, megalomanska ikebana in neskončen pladenj gorečih sveč so se skozi desetletja obdržali kot nekakšen statusni simbol, s katerim si vztrajno kopljemo grob.
Raje prižgite lučke v srcih, ne glede na datum in letni čas, ter tako ohranjajte spomin na vam ljube pokojnike, saj boste v nasprotnem primeru potomcem onemogočili, da bi v onesnaženem okolju vzgojili cvet, ki bi ga lahko položili na vaš poslednji dom.
Kot mulci smo ob večerih dneva mrtvih hodili od groba do groba in preštevali plastične darove pokojnikovih svojcev, ki so se prvega novembra z vseh koncev trumoma zgrinjali na pokopališče. Tudi sam sem bil del tega črednega nagona, dokler mi naravovarstveniki niso potrkali na vest s strašljivimi podatki o mačehovskem odnosu do okolja. Četudi se iz leta v leto ponavlja teza, da smo po številu prebivalcev in prižganih sveč daleč na prvem mestu, in to v svetovnem merilu, se v glavah ljudi skoraj nič ni premaknilo. Kakor da bi hoteli vsaj enkrat na leto dokazati svojo skrb za pokojne prednike in si z nabavo raznobarvne plastike z voskom in vnetljivo vrvico kupiti odpustke.
Okostjem v krsti je figo mar, ali bo nad zemljo v njihovo čast plapolalo na tisoče sveč, le napuh in nonšalanca do planeta sta kriva za soustvarjanje skrb vzbujajočega stanja. Prav smešno se zdi, ko se na eni strani hvalimo z najbolj zeleno prestolnico v Evropski uniji, po drugi pa se požvižgamo na alarmantne številke, ki rišejo realno sliko naše ignorance. Ljudje so tako rekoč hipnotizirani s svečami, kar sem izkusil v eni od slovenskih trgovskih verig.
Stal sem v vrsti in opazoval blagajničarko, kako je vsakemu kupcu vestno ponujala sveče, zložene poleg žvečilnih gumijev, vžigalnikov in druge krame. Ko sem prišel na vrsto, je ponovila svojo mantro, verjetno so jo k temu prisilili pogoltni šefi. »Boste kakšno svečko?« je popihala na mojo potrošniško dušo. »Gospa, oprostite, ampak nisem ovca in svojih umrlih sorodnikov ter prijateljev se spominjam tudi brez onesnaževanja okolja. Škoda, ker morate sodelovati pri sistematičnem poneumljanju raje,« je zletelo iz mene. »Se popolnoma strinjam z vami, ena rožica je čisto dovolj, da izrazimo pozornost,« se je želela oddaljiti od svojega početja, a že v naslednjem trenutku moškemu za mano prijazno zdrdrala: »Boste eno svečo?«
In ravno ta razkol med zdravim razumom ter v podzavest vcepljenim škodljivim ravnanjem ustvarja družbo plastičnih spak. Medtem ko jih prižigajo, se hihitajo in s prstom kažejo na sosedo s silikonskimi joški, žnabli in ritjo, sami pa pozabijo na svoje plastificirane možgane. Že samo dogajanje na pokopališčih je dovolj absurdno, da nekoga z zrnom soli v glavi odvrne od tega početja. Najbolj obilni krzneni plašč, megalomanska ikebana in neskončen pladenj gorečih sveč so se skozi desetletja obdržali kot nekakšen statusni simbol, s katerim si vztrajno kopljemo grob.
Raje prižgite lučke v srcih, ne glede na datum in letni čas, ter tako ohranjajte spomin na vam ljube pokojnike, saj boste v nasprotnem primeru potomcem onemogočili, da bi v onesnaženem okolju vzgojili cvet, ki bi ga lahko položili na vaš poslednji dom.
