NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Žgank alias Özerler
(Pre)mnogi so s komentarji – kakor pogosto v takšnih primerih – prestopili mejo dobrega okusa.
Odpri galerijo
Mihael Žgank, ki je pred slabim letom dvignil precej prahu, potem ko se je odločil prevzeti turško državljanstvo in prestopiti k istanbulskemu klubu BBSK, je prejšnji teden, ko se je na svetovnem prvenstvu v Bakuju prvič boril za Turčijo, spet razdelil slovensko športno-judoistično javnost.
Nekateri podpirajo njegovo odločitev, da se je s trebuhom za kruhom odpravil v tujino, kjer ima ob večjih možnostih za zaslužek na voljo tudi bistveno boljše razmere za trening, drugi ga zaradi tega obsojajo.
Vse lepo in prav, vsakdo ima seveda pravico do svojega mnenja, toda (pre)mnogi so s komentarji – kakor pogosto v takšnih primerih – prestopili mejo dobrega okusa. Skriti za izmišljenimi imeni so ga na medmrežju obtoževali vsega mogočega, verjetno pa ni treba posebej razlagati, da nikogar med njimi kajpak ni toliko v hlačah, da bi stopil iz anonimnosti in mu upal naravnost povedati v obraz, kar je natipkal na svoj računalnik.
Tisti, ki poznajo Žganka, znajo o njem povedati samo najlepše. Zato mu tudi želijo samo najboljše. Še zdaj imajo pred očmi, kako se je iz Migojnic pri Žalcu, kjer je odraščal, vsak dan z mopedom vozil na trening proti deset kilometrov oddaljeni Lopati. S svojo marljivostjo in nadarjenostjo je naredil vtis tudi na Turke, ki so ga slednjič zvabili medse z obljubami, da bo lahko pri njih z judom zaslužil toliko, da bo imel dostojno življenje po koncu tekmovalne kariere, česar mu v Sloveniji nihče ni mogel zagotoviti.
Mikail Özerler, kakor se glasi njegovo novo bojno ime, je dal Sloveniji veliko, verjetno več kot marsikateri Slovenec, ki zdaj po njem tako ponosno pljuva. Na koncu koncev mu je lani v Budimpešti – še pod slovensko zastavo – uspelo nekaj, kar ni še nikomur pred njim: kot naš prvi moški judoist je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu!
Ni jih malo, ki ne dvomijo, da bo dal svoji domovini tudi v prihodnosti še ogromno. O tem je med drugimi prepričan tudi njegov dolgoletni trener Marjan Fabjan, ki mu v svojem klubu že pripravlja teren, da bo lahko svoje bogato znanje, pridobljeno na uspešni športni poti, torej tudi v Turčiji, prenašal na mlajše rodove. Da se bo nekega dne vrnil, nam je Miha nakazal tudi v Bakuju, kjer je med drugim poudaril, da bo Slovenija – ne glede na vse – v njegovem srcu vedno na prvem mestu.
Nekateri podpirajo njegovo odločitev, da se je s trebuhom za kruhom odpravil v tujino, kjer ima ob večjih možnostih za zaslužek na voljo tudi bistveno boljše razmere za trening, drugi ga zaradi tega obsojajo.
Vse lepo in prav, vsakdo ima seveda pravico do svojega mnenja, toda (pre)mnogi so s komentarji – kakor pogosto v takšnih primerih – prestopili mejo dobrega okusa. Skriti za izmišljenimi imeni so ga na medmrežju obtoževali vsega mogočega, verjetno pa ni treba posebej razlagati, da nikogar med njimi kajpak ni toliko v hlačah, da bi stopil iz anonimnosti in mu upal naravnost povedati v obraz, kar je natipkal na svoj računalnik.
(Pre)mnogi so s komentarji – kakor pogosto v takšnih primerih – prestopili mejo dobrega okusa.
Tisti, ki poznajo Žganka, znajo o njem povedati samo najlepše. Zato mu tudi želijo samo najboljše. Še zdaj imajo pred očmi, kako se je iz Migojnic pri Žalcu, kjer je odraščal, vsak dan z mopedom vozil na trening proti deset kilometrov oddaljeni Lopati. S svojo marljivostjo in nadarjenostjo je naredil vtis tudi na Turke, ki so ga slednjič zvabili medse z obljubami, da bo lahko pri njih z judom zaslužil toliko, da bo imel dostojno življenje po koncu tekmovalne kariere, česar mu v Sloveniji nihče ni mogel zagotoviti.
Mikail Özerler, kakor se glasi njegovo novo bojno ime, je dal Sloveniji veliko, verjetno več kot marsikateri Slovenec, ki zdaj po njem tako ponosno pljuva. Na koncu koncev mu je lani v Budimpešti – še pod slovensko zastavo – uspelo nekaj, kar ni še nikomur pred njim: kot naš prvi moški judoist je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu!
Ni jih malo, ki ne dvomijo, da bo dal svoji domovini tudi v prihodnosti še ogromno. O tem je med drugimi prepričan tudi njegov dolgoletni trener Marjan Fabjan, ki mu v svojem klubu že pripravlja teren, da bo lahko svoje bogato znanje, pridobljeno na uspešni športni poti, torej tudi v Turčiji, prenašal na mlajše rodove. Da se bo nekega dne vrnil, nam je Miha nakazal tudi v Bakuju, kjer je med drugim poudaril, da bo Slovenija – ne glede na vse – v njegovem srcu vedno na prvem mestu.
