Komentar Mateja Fisherja: Lipušček iz Vadarec

Kot smo že omenili, se je 18. januarja 1919 začela pariška mirovna konferenca. To je bilo pred natanko sto leti. Tam se je odločalo o podobi sodobne Evrope, obenem pa lahko trdimo, da se je tudi svet postavljal na novo. Ta konferenca, ki je tudi formalno končala prvo svetovno vojno, je marsikomu naložila breme, ki ga je prenašal še leta.

Eni so jih pač dobili po prstih. Ne zgolj posledice vojne, posledice konference so še dolga leta odzvanjale v svetovni politiki, še posebno zaradi dejstva, da je veliko sporazumov in tudi nesporazumov temeljilo na skritih dogovorih, ki so jih posamezne države sklenile pod mizo leta prej. Tovrstni nesporazumi so bili velika cokla v nadaljnjem dogovarjanju, z odkritjem teh podmiznih kupčij je bilo pojasnjeno marsikatero ravnanje vključenih držav.


Kot je bilo videti pozneje, dogovori na konferenci niso temeljili zgolj na pravici, ampak predvsem na uskladitvi interesov. Ko si na tleh in ti nekdo pritiska s kolenom na hrbtenico, se tudi mnenje hitreje spremeni ali vsaj omehča. Zaradi tega je mogoče govoriti o neki relativni pravici, ki je bila v danem trenutku dosegljiva oziroma bila sprejemljiva za vključene strani. Marsikdo se pozneje čuti ogoljufanega in vsi govorimo predvsem o tem, kaj smo dobili in kaj izgubili. Enako govori druga stran in nekogaršnja pridobitev je za drugega izguba in obratno. V vzhodnem delu Slovenije govorimo predvsem o Porabju, ki bi še moralo pripadati temu, kar je danes Prekmurje. Na drugem koncu Slovenije pa pogrešamo nekatera ozemlja, ampak zdaj je, kot je.

Uroš Lipušček je ena tistih legend, ki ga poznamo kot dolgoletnega dopisnika iz tujine. Na drugi strani je postal pravi Prekmurec. S hišo v Vadarcih je prišel v okolje, o katerem so se pogajali na pariški konferenci. Ob obletnici začetka pariške mirovne konference je izšla njegova knjiga z naslovom Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. S tem, lahko bi rekli enim od temeljnih del prekmurske zgodovine je dodal kamenček v mozaik razumevanja, kaj in kako se je dogajalo na mizah in pod njimi v Parizu pred sto leti.

Prekmurje, kot ga poznamo danes, je staro sto let. To ne pomeni, da se je pred sto leti neko nebesno pleme priselilo na prazni prostor ob Muri in so se začeli imenovali Prekmurci, ampak da so bili Prekmurci tedaj končno zbrendirani, kot bi rekli v sodobnem besednjaku. Zanimivo je, da je knjigo izdala Šiftarjeva fundacija. Imenuje so po Vaneku Šiftarju, enemu tistih Prekmurcev, ki so med vojnama in pozneje postavljali intelektualne temelje prekmurstva pod novim brandom.

Tukaj so še Ferdo Godina, Miško Kranjec, Vilko Novak, Rudi Čačinovič, Anton Vratuša, arhitekt Feri Novak in drugi. Tako je Prekmurje poleg imena in ozemlja dobilo tudi neko intelektualno substanco, nekaj, kar je začelo to pokrajino tudi v duhovnem smislu priklapljati k Sloveniji. Niso hodili zgolj učitelji iz Slovenije poučevat Prekmurce, ampak so začeli tudi intelektualci iz Prekmurja poučevati v Ljubljani in postali dejavni tako na politični kot univerzitetni sceni.

Nekateri so zasedli prav zavidljiva mesta, in šele s tem lahko rečemo, da je postalo Prekmurje realno del Slovenije. Krona te priključitve je vsekakor bila, ko smo Prekmurci dobili prvega predsednika sodobne Slovenije, ki je pustil neizbrisljiv pečat v enem najpomembnejših obdobij naše zgodovine. Uroš Lipušček, ki je prepotoval svet, obenem pa našel kotiček svoje intime v Vadarcih, gleda na Prekmurje in Slovenijo od zunaj in znotraj, kot lokalec, obenem postavlja zgodovinska dejstva in jih sooča z vplivi podmiznih in zakulisnih iger, ki so se odvijale pri mešanju kart nove Evrope.

V svojem zanimivem slogu, ki temelji na zbirki arhivskih dokumentov. Lipušček je pač avtor z veliko kilometri, lahko rečemo novinar tistega klasičnega kova, kot jih poznamo iz najboljših zgodb. Novinar z velikim n. Lipuščkova knjiga je dokument in hkrati provokacija. Provokacija vsem sodobnim avtorjem ali skupinam avtorjev, da je čas za pisanje sodobne zgodovine Prekmurja in s tem Slovenije.