NA EKS
Komentar Mateja Fišerja: Partizanska eskadrilja
Tudi danes se velikokrat komandanti eskadrilje radi postavijo na sliko, še preden imajo letališče in letala.
Odpri galerijo
Prizor iz partizanske eskadrilje
»Partizan 1: Po odloku vrhovnega komandanta si postavljen za poveljnika partizanske eskadrilje. Partizan 2: Prvič slišim, da imamo aviacijo! Partizan 1: Nimamo je, moramo jo šele narediti!« Tako nekako je potekal dialog v legendarnem filmu oziroma nadaljevanki Partizanska eskadrilja. To je bil eden tistih iz serije filmov za utrjevanje bratstva in enotnosti, potrjevanja neke skupne identitete in poveličevanja zmag nad sovražnikom.
Ni šlo zgolj za posamezne filme in nadaljevanja, ampak za neke vrste format, ki je bil namenjen utrjevanju temeljev. Tako kot poznamo hollywoodsko božično produkcijo in serijo xmas songov, tako kot ima James Bond vedno bjondo in brineto ali črno, na enak način so se reproducirali zmage, dosežki in presežki delovnega ljudstva.
Tudi danes se velikokrat komandanti eskadrilje radi postavijo na sliko, še preden imajo letališče in letala. Pomembno je, da so komandanti in da imajo idejo, kako bo njihova aviacija učinkovita in katere zmage bo dosegla. Pozabijo zgolj majhno podrobnost, da za to potrebujejo še letališče, letala in na koncu tudi pilote. Pa se že postavljajo kot veliki poveljniki eskadrilje.
O dosežkih in presežkih posameznih eskadrilj lahko beremo v časopisih, ki jih izdajajo občine. Skoraj vsaka ima svoj časopis, glasilo, bilten. To so mediji. Če se celotna tiskana medijska scena na svetu sooča z za zdaj še neodgovorjenim vprašanjem, kako preživeti in odgovoriti na izzive digitalizacije, se pri nas vrstijo občinski časopisi, ki objavljajo novice, dosežke in presežke lokalnih veljakov. Če bi že to imelo smisel pri nekoč velikih občinah, ki so pokrivale veliko večja območja kot danes, je zadeva popolnoma nesmiselna pri majhnih, tistih, ki imajo po nekaj svetnikov, saj se glas o njihovih dosežkih zelo hitro razširi po vasi in so občani o njih skoraj v realnem času obveščeni v vaški gostilni, frizeraju ali pri župniku. Tako postajajo tovrstni mediji neka zmes albumov, kot so Sandokan, životinjsko carstvo in nogometaši. Ker gre v večini primerov tudi za nekakovostno poročanje, oblikovanje, fotografijo in tisk, celotna stvar pa zaradi ritma objave nima nobene informativne vrednoti, lahko mirno ugotovimo, da gre za metanje denarja skozi okno.
Tovrstne publikacije imajo vrednost zgolj pred volitvami, ko se občanom lahko predstavi paleta različnih idej in programov v nekem lokalnem okolju, ki v drugih medijih ne bi dobili dovolj prostora. Drugače pa objava nima nobene vrednosti, razen terapevtske za nekatere posameznike, ki sporočajo velikopotezne želje v stilu bomo, bomo, čeprav jim vaški proračuni tega še zdaleč ne omogočajo. Izpadejo kot poveljniki brez eskadrilje. Primerov, ko se nekdo postavi za poveljnika brez eskadrilje, je vse preveč. Nekaj podobnega se pravkar dogaja pri naših sosedih, ki nabavljajo vojaška letala. Že dve leti se slikajo poveljniki eskadrilje in napovedujejo, kaj vse bo njihova vojska naredila in kako učinkovita je njihova obramba zračnega prostora.
Vse skupaj je lepo in prav, z eno majhno napako. Nimajo letal. Postopek njihove nabave poteka že dve leti, izbrali so celo letala izraelskega dobavitelja, nakar ugotavljajo, da jim teh ne more dobaviti. Bolje povedano, ne sme. Gre za ameriška letala z izraelsko nadgradnjo, ZDA pa so, kot kaže, v zadnjem momentu prepovedale prodajati njihova letala z nadgradnjo, ampak so lahko letala prodana samo v svojem osnovnem set-upu. To pa ne ustreza željam naročnika oziroma dejstvom razpisa. Pa so ostali samo poveljniki brez eskadrilje.
Novoletne počitnice so v veliki meri povzročile evforijo v smučarskem delu Evrope. Kot kaže, so Dalmatinci postali najbolj smučarski narod. Baje jih je šlo na skijanje dvesto tisoč. V Avstrijo se je v teh dneh odpeljalo več zelja, kot se je nekoč pripeljalo alvorade v Jugo. Nakar je padel sneg. In to v Alpah, ki so ostale na suhem glede zimske službe. Pa se je še enkrat ponovila zgodba partizanske eskadrilje. Oktobra so službe pripravljene na najtežje vremenske razmere, ko pa januarja pade sneg, jih preseneti. Ostanejo samo poveljniki brez eskadrilje. Evropa je spet združena. V mislih, dejanjih in dosežkih.
Prizor iz partizanske eskadrilje
Ni šlo zgolj za posamezne filme in nadaljevanja, ampak za neke vrste format, ki je bil namenjen utrjevanju temeljev. Tako kot poznamo hollywoodsko božično produkcijo in serijo xmas songov, tako kot ima James Bond vedno bjondo in brineto ali črno, na enak način so se reproducirali zmage, dosežki in presežki delovnega ljudstva.
Tudi danes se velikokrat komandanti eskadrilje radi postavijo na sliko, še preden imajo letališče in letala. Pomembno je, da so komandanti in da imajo idejo, kako bo njihova aviacija učinkovita in katere zmage bo dosegla. Pozabijo zgolj majhno podrobnost, da za to potrebujejo še letališče, letala in na koncu tudi pilote. Pa se že postavljajo kot veliki poveljniki eskadrilje.
Tudi danes se velikokrat komandanti eskadrilje radi postavijo na sliko, še preden imajo letališče in letala.
O dosežkih in presežkih posameznih eskadrilj lahko beremo v časopisih, ki jih izdajajo občine. Skoraj vsaka ima svoj časopis, glasilo, bilten. To so mediji. Če se celotna tiskana medijska scena na svetu sooča z za zdaj še neodgovorjenim vprašanjem, kako preživeti in odgovoriti na izzive digitalizacije, se pri nas vrstijo občinski časopisi, ki objavljajo novice, dosežke in presežke lokalnih veljakov. Če bi že to imelo smisel pri nekoč velikih občinah, ki so pokrivale veliko večja območja kot danes, je zadeva popolnoma nesmiselna pri majhnih, tistih, ki imajo po nekaj svetnikov, saj se glas o njihovih dosežkih zelo hitro razširi po vasi in so občani o njih skoraj v realnem času obveščeni v vaški gostilni, frizeraju ali pri župniku. Tako postajajo tovrstni mediji neka zmes albumov, kot so Sandokan, životinjsko carstvo in nogometaši. Ker gre v večini primerov tudi za nekakovostno poročanje, oblikovanje, fotografijo in tisk, celotna stvar pa zaradi ritma objave nima nobene informativne vrednoti, lahko mirno ugotovimo, da gre za metanje denarja skozi okno.
Tovrstne publikacije imajo vrednost zgolj pred volitvami, ko se občanom lahko predstavi paleta različnih idej in programov v nekem lokalnem okolju, ki v drugih medijih ne bi dobili dovolj prostora. Drugače pa objava nima nobene vrednosti, razen terapevtske za nekatere posameznike, ki sporočajo velikopotezne želje v stilu bomo, bomo, čeprav jim vaški proračuni tega še zdaleč ne omogočajo. Izpadejo kot poveljniki brez eskadrilje. Primerov, ko se nekdo postavi za poveljnika brez eskadrilje, je vse preveč. Nekaj podobnega se pravkar dogaja pri naših sosedih, ki nabavljajo vojaška letala. Že dve leti se slikajo poveljniki eskadrilje in napovedujejo, kaj vse bo njihova vojska naredila in kako učinkovita je njihova obramba zračnega prostora.
Vse skupaj je lepo in prav, z eno majhno napako. Nimajo letal. Postopek njihove nabave poteka že dve leti, izbrali so celo letala izraelskega dobavitelja, nakar ugotavljajo, da jim teh ne more dobaviti. Bolje povedano, ne sme. Gre za ameriška letala z izraelsko nadgradnjo, ZDA pa so, kot kaže, v zadnjem momentu prepovedale prodajati njihova letala z nadgradnjo, ampak so lahko letala prodana samo v svojem osnovnem set-upu. To pa ne ustreza željam naročnika oziroma dejstvom razpisa. Pa so ostali samo poveljniki brez eskadrilje.
Tudi Hrvati so še poveljniki brez letal.
Novoletne počitnice so v veliki meri povzročile evforijo v smučarskem delu Evrope. Kot kaže, so Dalmatinci postali najbolj smučarski narod. Baje jih je šlo na skijanje dvesto tisoč. V Avstrijo se je v teh dneh odpeljalo več zelja, kot se je nekoč pripeljalo alvorade v Jugo. Nakar je padel sneg. In to v Alpah, ki so ostale na suhem glede zimske službe. Pa se je še enkrat ponovila zgodba partizanske eskadrilje. Oktobra so službe pripravljene na najtežje vremenske razmere, ko pa januarja pade sneg, jih preseneti. Ostanejo samo poveljniki brez eskadrilje. Evropa je spet združena. V mislih, dejanjih in dosežkih.
