Komentar Mateja Fišerja: Frankfurtska kuhinja
Čeprav pod tem imenom poznamo kuhinjo, ki jo je leta 1926 načrtovala Margarete Schütte-Lihotzky, bomo tokratno frankfurtsko kuhinjo namenili knjigi. Doslej smo na to temo slišali zgolj presežke, oddaja na nacionalnem radiu, v kateri so se srečali Asta Vrečko, Katja Stergar, Miha Kovač, Mitja Čander in Samo Rugelj, pa je odprla tudi nekatere druge dimenzije, ki so pomembne tako za razvoj knjižnega trga doma kot umestitev Slovenije v širšem prostoru.
Veliko vprašanje je, kako smo oziroma kako je sistem, ki ga imamo v domači knjižni industriji, pripravljen absorbirati uspeh sejma v Frankfurtu ali koliko znamo te priložnosti izkoristiti. Glede prodaje avtorskih pravic so se udeleženci oddaje strinjali, da od tega ne morejo pokriti plače enega zaposlenega. Prav tako je učinek na prodajo knjig v Sloveniji ničen.
In smo tam, vprašamo se, zakaj smo se borili. Gre za veliki simbolni uspeh. Tako je bilo možno v podtonu razbrati, da na sistemski ravni nismo pripravljeni unovčiti frankfurtskega uspeha niti v tujini niti doma. Kakšen manjši obrtnik bi se vprašal, zakaj smo dejansko vlagali.
Greh današnjega položaja vsekakor tiči v preteklosti, kar pa ne pomeni, da stvar ni rešljiva. Nekoč sem o tem že pisal, da sem na Dunaju iskal prostor za pisarno, naletel na frizerski salon, ki se je zaradi upokojitve zapiral, vendar je prostor v lasti mesta, zato na tej lokaciji ne moreš imeti nič drugega kot frizerski salon. Ker ljudje, ki živijo v tistem delu mesta, potrebujejo frizerja, kot tudi potrebujejo trafiko, popravljavca oblek, prodajalca kuvert in druge. Pa ne kot del verig in mercedes podjetnikov, ampak družinskih biznisov, ko si v konkretnem prostoru služi plačo posameznik ali družina.
Dejavnosti, ki jih lokalno prebivalstvo potrebuje, vendar s komercialno najemnino na teh lokacijah ne bi preživele. Pri nas je pogoltnost pač postala ena od vrednot in želimo tudi zadnjemu prodajalcu kostanjev sleči gate. Na Dunaju je več kot sto petdeset knjigarn in polovica jih je še vedno v zasebni lasti oziroma majhnih družinskih biznisov. Mi smo tako trafike kot knjigarne prepustili trgu in posledica je, da za vsakim ovinkom ni več možno kupiti časopisa, in obstaja veliko krajev, ki knjigarne sploh več nimajo.
Poleg tega je v Avstriji tudi zanimivo, da javne knjižnice ne kupujejo knjig od založnikov, ampak prek knjigarn. Tudi s tem se del posla kanalizira v okolje in omogoča tudi manjšim knjigarnam, da nekoliko lažje preživijo. Glede na dejstvo, da ima mnogo občin in krajev zelo veliko neizkoriščenih nepremičnin, bi lahko na tej ravni s subvencijami postavili sistem majhnih knjigarn po manjših krajih, kjer bi podprli tiste, ki v teh knjigarnah delajo. Na tak način vzpostavimo mrežo in okrepimo lokalno okolje.
Podobno je s prodorom v tujino. Ključna je distribucija. Če imamo primer dobre prakse pri razvoju baze prevajalcev in podpore prevodov v tuje jezike, ni razloga, da celotne stvari ne bi podprli tudi na ravni distribucije. Logistika je ključ vsakega biznisa, in ko govorimo o enotnem evropskem trgu, ni razloga, da naše založbe ne bi bile prisotne v distribucijskih kanalih tudi zunaj naše države. S tem dobijo več založbe kot tudi avtorji. Mogoče je to lahko vloga agencije, ki je na področju avtorskih pravic ne moremo sestaviti, in hkrati najboljše, ker bo prišlo iz frankfurtske kuhinje.
