NA EKS
Komentar Marije Mice Kotnik: Gostinec Rok z Rateža
Glavno, da bo narejen kadrovski razrez, po katerem korito ne bo preveč oddaljeno.
Odpri galerijo
Nedeljski in praznični tempo počasi ubija delavce. FOTO: Pixabay
Morali se bomo naučiti, kaj je visoko gostinstvo, in tudi, kako biti dober delodajalec in dober delojemalec, je v oddaji Studio ob 17. na prvem programu radia Slovenije pred kratkim dejal mlad gostinec Rok Vovko. V goste so ga povabili, potem ko se je nanj usul plaz kritik zaradi njegove objave na družabnih omrežjih, ko je zapisal: »Spoštovane goste obveščamo, da smo se v Gostilni Vovko odločili še za eno spremembo, in sicer za spremembo delovnega časa. Gostilno bomo zaprli ob nedeljah in vseh praznikih, odprli pa ob ponedeljkih, ko je delo bolj umirjeno.«
Zaradi tega zapisa je bil, kot pove, deležen napadov z vseh vetrov, pač v slogu zavistnih Slovencev, in »češ, kaj se pa gre, njemu je lahko, saj sta mu mama in oče že vse naredila«. Tudi pripomb tistih, ki se z gostinstvom ukvarjajo le zato, da bi koga okoli prenesli (beri ogoljufali) in v čim krajšem času obogateli, seveda na račun drugih, največkrat slabo plačanih zaposlenih, ki za takšne nevestne delodajalce delajo tako dolgo, dokler ne omagajo, ni manjkalo.
In mladi Dolenjec se je takšnemu načinu uprl, saj, kot je med drugim zapisal: »Gre za to, da smo pravočasno ugotovili, da s takim tempom v gostilni, kjer se trudimo za naše goste in kjer se trudimo s kuharijo, enostavno ne gre več. Zato sprememba. Z ženo naše delavce ceniva in spoštujeva, spoštovanja do njih učiva tudi najinih otrok. Ker sva oba navajena trdega dela, veva, kako naporno je delo kuharja, natakarja ali pa pomivalke. Nedeljski in praznični tempo počasi ubija delavce. Tega se zavedamo, vem, da se tega zaveda tudi večina mojih bližnjih gostinskih kolegov. Vprašanje je le, ali imaš jajca za to in nekaj ukreneš. Kolega Marko Pavčnik je to naredil, pa še kdo drug. Tisti, ki ne bodo ukrepali, bodo prej ali slej pregoreli. Potem je prepozno.«
In temu pravzaprav ni več kaj dodati. Bravo za Roka, še bolj vesela pa sem za njegove zaposlene. Končno delodajalec, ki ne gleda le na trenutek in profit, temveč želi, da so v njegovi gostilni zadovoljni tudi zaposleni, ne le gostje, ki so tam res v dobrih rokah. Govorim iz lastnih izkušenj, saj je ta gostilna ena redkih, v kateri se z možem redno ustaviva, ko se potepava po dolenjskem koncu.
In kakšno je stanje v slovenskem gostinstvu? Se mi zdi, da ne najboljše, čeprav je to moje osebno in laično mnenje. No, pa je moje mnenje o slovenskem gostinstvu še vedno precej boljše, kot v resnici je, kot je bilo razbrati iz ust sekretarke sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije Karmen Leban. Kot je povedala v radijski oddaji, pri nas v gostinstvu preredko naletimo na dobrega lastnika. Vse premalo ljudi, ki se s to panogo ukvarjajo, se tudi zaveda, da gostinstva brez ljudi ni. In letos kar dežujejo klici o pomanjkanju natakarjev, kuharjev, čistilk in drugega osebja v gostinstvu in turizmu.
»Ne moreš pričakovati, da bodo gostinci vedno prijazni, če delajo 12 ur na dan, neprenehoma tri tedne ali še več … in nič se ne smemo čuditi, če pregorijo … in zato se tudi ne smemo čuditi, da bodo šli iz gostinstva, ker to res za nobenega človeka ni kakovostno življenje,« je dejala sekretarka. Opozorila je še na en gromozanski problem – vlaganje v kader in izobraževanje. Veliko gostincev ne vlaga niti vase, še manj v zaposlene, je povedala.
Znan je podatek, da je država 43-odstotni lastnik slovenskega turizma, katerega osrednji del je gostinstvo. Komentar je najbrž odveč. Država pri postavljanju svojih direktorjev za vodenje velikih turistično-gostinskih obratov pač ne razmišlja kot mladi gostinec z Rateža pri Novem mestu. Njej je verjetno vseeno, če zaposleni v gostilnah v državni lasti zaradi obnemoglosti in mizernega plačila ter nemogočih razmer za delo zapuščajo poklice, za katere so se izobraževali. Verjetno je državi vseeno tudi za to, če bodo kmalu tako naredili tudi vsi drugi, na primer zdravniki, ki že več kot 20 let opozarjajo, da delajo v razmerah, ki niso več varne niti zanje, še manj za paciente.
Le koga to briga. Države in tistih, ki jo vodijo, gotovo ne. Glavno, da si bodo razdelili javni kolač, kolikor ga je še ostalo. In, seveda, kadrovski razrez, na podlagi katerega korito ne bo preveč oddaljeno.
Zaradi tega zapisa je bil, kot pove, deležen napadov z vseh vetrov, pač v slogu zavistnih Slovencev, in »češ, kaj se pa gre, njemu je lahko, saj sta mu mama in oče že vse naredila«. Tudi pripomb tistih, ki se z gostinstvom ukvarjajo le zato, da bi koga okoli prenesli (beri ogoljufali) in v čim krajšem času obogateli, seveda na račun drugih, največkrat slabo plačanih zaposlenih, ki za takšne nevestne delodajalce delajo tako dolgo, dokler ne omagajo, ni manjkalo.
In mladi Dolenjec se je takšnemu načinu uprl, saj, kot je med drugim zapisal: »Gre za to, da smo pravočasno ugotovili, da s takim tempom v gostilni, kjer se trudimo za naše goste in kjer se trudimo s kuharijo, enostavno ne gre več. Zato sprememba. Z ženo naše delavce ceniva in spoštujeva, spoštovanja do njih učiva tudi najinih otrok. Ker sva oba navajena trdega dela, veva, kako naporno je delo kuharja, natakarja ali pa pomivalke. Nedeljski in praznični tempo počasi ubija delavce. Tega se zavedamo, vem, da se tega zaveda tudi večina mojih bližnjih gostinskih kolegov. Vprašanje je le, ali imaš jajca za to in nekaj ukreneš. Kolega Marko Pavčnik je to naredil, pa še kdo drug. Tisti, ki ne bodo ukrepali, bodo prej ali slej pregoreli. Potem je prepozno.«
In temu pravzaprav ni več kaj dodati. Bravo za Roka, še bolj vesela pa sem za njegove zaposlene. Končno delodajalec, ki ne gleda le na trenutek in profit, temveč želi, da so v njegovi gostilni zadovoljni tudi zaposleni, ne le gostje, ki so tam res v dobrih rokah. Govorim iz lastnih izkušenj, saj je ta gostilna ena redkih, v kateri se z možem redno ustaviva, ko se potepava po dolenjskem koncu.
FOTO: Igor Mali
In kakšno je stanje v slovenskem gostinstvu? Se mi zdi, da ne najboljše, čeprav je to moje osebno in laično mnenje. No, pa je moje mnenje o slovenskem gostinstvu še vedno precej boljše, kot v resnici je, kot je bilo razbrati iz ust sekretarke sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije Karmen Leban. Kot je povedala v radijski oddaji, pri nas v gostinstvu preredko naletimo na dobrega lastnika. Vse premalo ljudi, ki se s to panogo ukvarjajo, se tudi zaveda, da gostinstva brez ljudi ni. In letos kar dežujejo klici o pomanjkanju natakarjev, kuharjev, čistilk in drugega osebja v gostinstvu in turizmu.
»Ne moreš pričakovati, da bodo gostinci vedno prijazni, če delajo 12 ur na dan, neprenehoma tri tedne ali še več … in nič se ne smemo čuditi, če pregorijo … in zato se tudi ne smemo čuditi, da bodo šli iz gostinstva, ker to res za nobenega človeka ni kakovostno življenje,« je dejala sekretarka. Opozorila je še na en gromozanski problem – vlaganje v kader in izobraževanje. Veliko gostincev ne vlaga niti vase, še manj v zaposlene, je povedala.
Glavno, da bo narejen kadrovski razrez, po katerem korito ne bo preveč oddaljeno.
Znan je podatek, da je država 43-odstotni lastnik slovenskega turizma, katerega osrednji del je gostinstvo. Komentar je najbrž odveč. Država pri postavljanju svojih direktorjev za vodenje velikih turistično-gostinskih obratov pač ne razmišlja kot mladi gostinec z Rateža pri Novem mestu. Njej je verjetno vseeno, če zaposleni v gostilnah v državni lasti zaradi obnemoglosti in mizernega plačila ter nemogočih razmer za delo zapuščajo poklice, za katere so se izobraževali. Verjetno je državi vseeno tudi za to, če bodo kmalu tako naredili tudi vsi drugi, na primer zdravniki, ki že več kot 20 let opozarjajo, da delajo v razmerah, ki niso več varne niti zanje, še manj za paciente.
Le koga to briga. Države in tistih, ki jo vodijo, gotovo ne. Glavno, da si bodo razdelili javni kolač, kolikor ga je še ostalo. In, seveda, kadrovski razrez, na podlagi katerega korito ne bo preveč oddaljeno.
