Komentar Marije Mice Kotnik: Bandelli, Vlačič & Co.

Nasmehnila sem se, ko se mi je pred očmi prikazala podoba donedavnega komenskega župana Marka Bandellija, ki je v novi vladi nastopil funkcijo ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, ki se mu je nedavno vendarle uspelo prebiti med udarne novice. A temu dejstvu se lahko zahvali zgolj zaradi prižganih rotacijskih luči svojega službenega vozila, s katerim potuje po domovini na uradne dogodke. Zdaj smo izvedeli, da Bandelli prižge luči, ko se vozi na kongres občin ali tekmovanje zimskih športnikov in osnovnošolskih otrok.

Pri otrocih velja biti točen (ter držati besedo), kar Bandelli očitno ve. Minister sicer ni prvi politik z modrimi lučmi na ne najbolj nujni vožnji, kar si jo je možno predstavljati.
In zdaj, za osvežitev spomina, devet let v preteklost. Pojavljanje na televiziji je za politika, še posebno slovenskega, kajpak življenjskega pomena. Zanje namreč zanesljivo velja, da jih tako rekoč ni, če jih ni v medijih. To je bržkone moralo šiniti tudi skozi možgane takratnemu prometnemu ministru Patricku Vlačiču tisto nedeljo popoldne, ko ga je spravljala ob živce kolona vozil na primorski avtocesti (kakšna ironija, ravno prometnega ministra!) in je pritisnil na svojega šoferja, naj malce bolj pritisne na plin … Šofer je, kot se spodobi, poslušal, zraven pa pritaknil še svojo iznajdljivost in se domislil, da bi si lahko pomagal utirati pot z utripajočimi modrimi lučmi.

Na ministrovo smolo so v koloni stali tudi takšni, ki niso le zmajevali z glavo, temveč so prišli z besedo na dan. Vlačič je dirkanje med pločevinastimi ovirami priznal, kar je vsekakor pohvalno. Lepo je tudi, da je zagotovil, da bo vse stroške kazni poravnal sam, torej davkoplačevalce njegovo hitenje na televizijo ni stalo nič. Moralno pa, se mi zdi, veliko.
Skoraj natančno pred osmimi leti, takratnega oktobra, je začel, vsaj tako so me podučili uniformirani prijatelji, veljati predpis, na podlagi katerega so smeli naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov, ki označujejo vozila s prednostjo, namestiti in uporabljati tudi na vozilih državnih organov, ki se uporabljajo za prevoz varovanih oseb.

Torej lahko odtlej modre vrteče se luči uporabljajo tudi vozila, s katerimi se prevažajo vladni pomembneži. Odločitev do spremembe je verjetno tlakoval tudi primer službenega šoferja audija z vključeno modro lučjo, s katerim sta takratnega junija s prometnim ministrom Patrickom Vlačičem na avtocesti po odstavnem pasu utirala pot rešilcu, čeprav minister ni bil na nujni vožnji in te luči itak ne bi smel uporabljati. Epilog tega je bil, da sta voznik in njegova firma v tem primeru potegnila krajši konec.

Tovrstna početja so tako po spremenjenem in zdaj veljavnem pravilniku postala legalna in legitimna. Tako so odpadla vsa zasledovanja prehitrih državnih avtov, kot je bilo, denimo, ko je policijska patrulja kar 35 kilometrov lovila srebrnega audija, v katerem sta po avtocesti drvela voznik in takratna notranja ministrica, kot so mi prišepnili uniformirani znanci. Takšna »nesramnost« policistov je odtlej odpadla, četudi bi voznik drvel po avtocesti z 250 kilometri na uro.


Res zanimivo: najprej poskušaš predpise izigrati s kršitvami, če te pri tem ujamejo, pa jih preprosto legaliziraš. Že tako velja, se mi zdi, da so vsi na biciklih, motorjih, v blindiranih avtih z modrimi rotirkami … superjunaki. Ko običajne ljudi učijo, da se je treba privezati, se je pač treba privezati, če je otroka treba posaditi na otroški sedež ali v njega, ga pač je …
Zakon je zakon. A, kaj, ko je že zdavnaj pozabljen in pokopan slogan – vsi enaki, vsi enakopravni. Pred zakonom to še posebno ne velja! In če ga še sam spišeš po lastnem kroju, je življenje res (pre)lepo.