Komentar Lovra Kastelica: Kondukterc
Eden izmed nekdanjih predsednikov naše uprave se je nekoč odločil, da se bo sprehodil po podjetju in ljudem pokazal, kako zelo dobro jih pozna. In ko je prišel do novinarja, ki že tri desetletja pokriva košarko, se je pred vsemi osmešil: »Odlično pišete, naj povem, da tudi sam spremljam hokej!«
Leta 1971 je Thomas Bernhard prejel prestižno Grillparzerjevo nagrado za najboljše dramsko delo. Ta je pomenila eno največjih časti, kar jih je lahko doživel nemško govoreči pisatelj ali dramatik, ne pa pesnik. In prav Bernhard je nemara največji avstrijski pisatelj in dramatik, ne pa pesnik.
Gre za suknjič, ki je že tako za časom, da verjetno res spominjam na kondukterje.
Nakar se je v njegovo življenje prikradla avstrijska ministrica za znanost Hertha Firnberg. Ne le da je med podelitvijo smrčala, še več, ko se je podelitev končala, je naveličano vprašala: »Pa kje je zdaj ta naš poet?«
Stal pa je neposredno poleg nje. In ker se ni hotel razkriti, je pograbil 36 let starejšo prijateljico Hedwig, s katero sta še dve uri pred tem kupovala njegovo svečano obleko, ter pobegnil iz dvorane. Do tistega trenutka je bil namreč četrt stoletja zgolj v sivih hlačah in živo rdečem puloverju, takšen je bil doma in takšen je hodil po svetu. »Leta in leta so me poznali le v teh hlačah in tem puloverju – in še danes me prijatelji iz tistih let sprašujejo po tistih hlačah in tistem puloverju,« je zapisal deset let pozneje.
Nekateri se radi pohecajo in pravijo, da nosim kondukterca. Naj obrazložim, da je to suknjič, če se le da, iz druge roke, in če se le da, od Mure, ki je že tako za časom, da najbrž res spominjam na kondukterje, ki so v podobnih suknjičih nekoč ščipali vozovnice.
Meni pa je všeč, ker ima žepe. In kolikor vem, jih sodobni suknjiči nimajo. Od daleč že izgleda, da jih imajo, ko pa stopiš bliže, postane suknjič, ki še zdaleč ni poceni, ena sama brezžepna iluzija.
Večer pred podelitvijo nagrad za izjemne novinarske dosežke sem se znašel v priljubljeni trgovini z oblačili. Najprej sem samo začudeno pogledal, koliko jih je, ki iščejo ob tako pozni uri nekaj za obleči, nakar me je sezula nerazumljiva podivjanost mojih rojakov. Stvari, ki jim niso bile prav, so pometali kar po tleh?! In celo aktivist Zlatko, ki je prav tako iskal nekaj zase, ni mogel prebaviti tega. Poklical je varnostnika in ga nadrl, »kaj se dogaja, pa tega še v Bosni ne doživiš«!
Na srečo sem ga tik pred zdajci, kot Bernhard leta 1971, našel tudi sam: znižanega za 60 odstotkov, rjavega z žepi, izrezan kondukterc! Saj želim še naprej ščipati po človeških dušah in luknjati dovolilnice za vaše zaupanje.
