Komentar Lare Paukovič: Samo slabše bo

To kolumno pišem na domnevno najbolj vroč dan letošnjega tretjega vročinskega vala. V Ljubljani so danes namerili okoli 35 stopinj, ponekod po Sloveniji 37, naslovi današnjih novic so povedni. Pa ne le domačih. Ekstremni vročinski val, poroča Guardian; temperature v Dolini smrti se bodo kmalu povzpele do najvišjih kdaj zabeleženih vrednosti. Dolgi vročinski valovi so posledica izjemno močnih in hitro napredujočih klimatskih sprememb. V Kanadi zaradi vročine gorijo gozdovi. ZDA so zabeležile največjo onesnaženost zraka v novejši zgodovini. Sicilija in Sardinija bosta dosegli za celino rekordnih 48 stopinj. Evropa se vse hitreje segreva, medtem ko so v ZDA in na Kitajskem že izmerili 50 stopinj, poroča BBC.

»Saj je bilo včasih tudi vroče, pa smo preživeli,« vam bodo rekli tisti, ki se še vedno pretvarjajo, da je s planetom vse v redu. Ne, ne na tak način in ne tako dolgo. Vprašajte starše in stare starše, ki po možnosti niso zanikovalci podnebnih sprememb – zelo verjetno je, da vam bodo dejali, da je bila vročina v njihovih časih »drugačna«. Tudi Brenda Ekwurzel, direktorica podnebne znanosti za podnebni in energetski program pri tako imenovani »Zvezi zaskrbljenih znanstvenikov« v ZDA, je za Guardian povedala, da ne gre za izolirane vročinske dogodke, ampak je enostavno tako videti svet intenzivnih in hitro napredujočih podnebnih sprememb. Učinki vročine na zdravje se kopičijo, telo pa si lahko opomore šele, ko se temperature spustijo pod 27 stopinj. Tudi manjši dvigi temperatur imajo lahko za posledico povečano število smrti in bolezni. »Ekstremna vročina je ubijalska, najbolj nevarni pa so več dni trajajoči – in zgodnji – vročinski valovi, ker si ljudje vmes ne morejo odpočiti,« še pravi Brenda Ekwurzel.

O vročinskih valovih sem v kolumnah že pisala, večkrat. A večinoma je šlo za inovativne načine spopadanja z vročino in to, kako bi morala na segrevanje planeta reagirati mesta – implementiranje več zelenih površin, območij, kjer bi se prebivalci lahko osvežili, zaznavanje vročih območij itd. – pa tudi o tem, kakšen vpliv ima huda vročina na storilnost in da bomo morda morali priti do tega, da bomo drug drugemu rekli: ej, prevroče je za delo, da delavci ne bodo umirali zaradi vročine na delovišču, kot se je pred dnevi zgodilo 44-letniku. Zdaj sem na točki, ko sem nad kolektivnim trudom obupala. Zdi se, da s(m)o nad uničujočo vročino dvignili roke (razen tega, da pač jamramo drug drugemu).

Delodajalci od delavcev še vedno zahtevajo enako storilnost tudi na 40 stopinjah, mesta se sicer promovirajo kot zelena, vendar se v njih zida, gradi, prenavlja, seka drevesa in pušča prebivalce, da vsak sam išče zavetje pred vročino. »Saj imate doma klimo, ne?« postane najpomembnejše vprašanje poletja. Ravno tako kot med pandemijo koronavirusa se poglabljajo razlike: slogan »Ostani doma« je za nekoga, ki si s partnerjem deli stokvadratno stanovanje, nekaj drugega kot za štiričlansko družino v enosobnem stanovanju ali tri študente v garsonjeri. Zdaj pa se vsi, ki imajo to srečo, da imajo doma, v pisarni in v avtu klimo ali celo privilegij, da delajo od doma in ves dan ostanejo na hladnem, lahko še naprej mirno pretvarjajo, da se jih segrevanje planeta ne tiče. Pa čeprav nam je verjetno že vsem jasno, da bo samo še slabše.