Komentar Lare Paukovič: (Ne)zasedena sem

Poznate tiste hektične tedne, ko drsite iz obveznosti v obveznost, ne da bi vam uspelo vsaj malenkost zadihati: pozno odhajanje v posteljo, zgodnja vstajanja, stres, menjava lokacij, skratka, po spletu nesrečnih organizacijskih sposobnosti vam je uspelo v svoj urnik zaporedoma natlačiti točno vse tiste stvari, ki zahtevajo vaš polni psihofizični angažma.

Pred očmi imate samo eno: vikend! Prazen, sproščen, nezabukiran vikend. Delovnih obveznosti na srečo nimate, ker ste vse podelali v peklenskem tednu, namenoma pa ste se odločili tudi, da boste kosilo pri starših prestavili na kdaj drugič, da se vam tudi na izlet v Benetke, ki ste ga pred nekaj tedni načrtovali, ne ljubi, na kakšen pohod v hribe, ki zahteva zgodnje vstajanje, pa sploh ne, prijatelji so zboleli in odpovedali večerno pijačo, za katero ste bili zmenjeni, skratka – čaka vas blaženo brezdelje. Ki pa ga, mimogrede, tudi res potrebujete, sicer se vam bo v prihodnjem tednu skoraj zagotovo zmešalo. Serije, knjižni maraton, enostavna kuha, joga, vroča kopel, morda kakšen sprehod in kava na soncu.

Ne vem, kakšne so izkušnje drugih, ampak sama sem ugotovila, da je takšne etape brezdelja v urniku (čeprav so nujno potrebne in sem to, da bi si morali v planer, koledar ali kar koli že vpisovati tudi čas za počitek, že večkrat poudarila) ljudem precej težko pojasniti. S sodelavci se recimo pogovarjate, kakšne načrte imate za vikend, in ugotovite, da neki načrti vedno obstajajo. Ste res edina oseba brez načrtov? Nekdo gre na spa vikend, nekdo bo na športnem dogodku otrok, nekdo gre dva dni zaporedoma na žur, nekdo bo pomagal staršem, nekdo pisal magisterij.

Načrti ljudi so v glavnem razdeljeni v dve skupini: užitek in produktivnost. V skupino užitkov spadajo razni vikendi za razvajanje ali preizkušanje kulinaričnih presežkov, žuranje, izleti, pohodi, nakupovalne odisejade, druženja s prijatelji in podobno, v skupino produktivnih opravkov pa študijske in delovne obveznosti, pomoč staršem in starim staršem, delo na vrtu, generalka stanovanja, pa še bi lahko naštevali. »Cel vikend (no, ne ravno cel vikend) bom v postelji« pač ni ne eno ne drugo. In zakaj nam gre to težko z jezika? Tako težko, da obstajajo celo forumi na temo »Kako odgovoriti na vprašanje, kakšni so moji načrti za vikend, če jih pravzaprav nimam?«, na katerih se predvsem bolj introvertirani ljudje pridušajo, da tovrstna vprašanja dojemajo že skoraj kot poseganje v svojo zasebnost. »Zakaj pa bi moral kaj početi za vikend in je narobe, če ne? Saj je samo vikend, nič posebnega ni. V redu je, tudi če nimaš načrtov«, so enemu izmed njih svetovali uporabniki foruma.

In v resnici to ne bi smelo zanimati nikogar. Ampak v resnici malokdo med nami svoj čas nezasedenosti ceni tako zelo, da ga je pripravljen braniti za vsako ceno. Ko pokličejo prijatelji in povabijo na druženje, ko starejši sorodnik potrebuje pomoč, ko se starši spomnijo, da bi prišli na obisk, bo malokdo naravnost povedal – ta vikend pa res ne morem, sem ga rezerviral zase. V veliko primerih se bomo pač vdali in posledice nosili v še enem napornem tednu. Če pa smo res tako zelo utrujeni, da na dotični dan res ne moremo prenesti nobene socialne interakcije, bomo kvečjemu rekli – imam delo. In sorodniki, prijatelji, starši ali kdor koli že bodo odvrnili: ubogi revež, zakaj pa nisi takoj povedal.