NA EKS
Komentar Lare Paukovič: Napol prazen kozarec
Lara Paukovič
Odpri galerijo
Kako lahko pustiš ob strani vse, kar se dogaja na svetu, in zasleduješ le lastno srečo? FOTO: Pixabay
Predvsem v zadnjem obdobju sem od različnih ljudi že večkrat slišala, da se preveč pritožujem. Najprej pripombe nisem jemala resno – češ, kako pa se ne bi?
Časi, v katerih živimo, ne nazadnje niso pretirano rožnati: smer, v katero se obrača svetovna politika, je skrb vzbujajoča, tudi na domačem političnem terenu nam ne gre ravno najbolje (konec koncev smo uradno še vedno brez vlade), zaostruje se nestrpnost, čez sto let, če ne še prej, bomo najbrž utonili v plastiki, pogoji dela so nehvaležni za mlade – pa tudi za vse preostale, odnosi med nami so zaradi tega, ker se nas večina 24/7 ukvarja s službo ali visi na internetu, vse bolj neosebni, in tako naprej v nedogled.
Ob vsem naštetem me pravzaprav presenečajo ljudje, ki se ne pritožujejo. Ampak ko sem potem v miru malo bolj poglobljeno razmišljala o tem, sem se vprašala, ali sta pritoževanje in stalno opozarjanje na napake, nesoglasja, krivice in generalno slabo splošno stanje res optimalni. Da se ne bo nič spremenilo, če ne bomo jasno in glasno povedali, kaj nas moti (in v skladu s tem poskušali reagirati), je seveda logično.
A hkrati nenehno iskanje stvari, ki so slabe, krivične in napačne, v ozadje potiska tiste, ki pa so v redu in celo dobro funkcionirajo. In tudi teh vseeno ni tako malo. Pred časom sem v neki britanski reviji za ženske brala o rastočem trendu zavestnega izklapljanja od medijev in novic, ki so pretežno negativne, in namesto tega preusmerjanja pozornosti na delo na sebi. Poplava vsega slabega, kar se dogaja okoli nas, namreč vpliva na razpoloženje in nas res spreminja v nergaške, ljudomrzniške kreature.
Takrat se mi je to zdelo ignorantsko. Kako lahko pustiš ob strani vse, kar se dogaja na svetu, in zasleduješ le lastno srečo? Ampak zdaj ugotavljam, da je ravnovesje med tema dvema poloma, torej med notranjo pomirjenostjo in informiranostjo o svetovnem dogajanju, prekleto težko najti. Druga skrajnost od ljudi, ki so ozaveščeni in kritično komentirajo družbene procese, so tako imenovani razsvetljenci.
To so tisti, ki sledijo pozitivnim mantram, vas vsak dan razveseljujejo z motivacijskimi citati, prakticirajo jogo, mislijo, da imajo vsi ljudje potencial, da postanejo ljubeča, prijazna, skrbna bitja, da bo svet lepši, če bodo v to verjeli, in da lahko na realnost vplivajo izključno s svojimi pozitivnimi mislimi.
Veliko med njimi jih je svoje izkušnje popisalo v raznih priročnikih za samopomoč ali duhovno rast. Ko berem te knjige, sem vedno kar malo očarana nad načini, s katerimi je posameznikom uspelo doseči razsvetljenje in stanje popolne sreče – in to čeprav živijo v tako neprijaznem svetu.
Čeprav se med branjem, priznam, večkrat vprašam, ali so si za doseganje tega stanja pomagali tudi z nedovoljenimi substancami, moram priznati, da jim zavidam. To so navsezadnje ljudje, ki so odmislili kolektivno in se zavoljo lastne blaginje osredotočili samo na osebno področje. Je to sebičnost? Morda. Toda hkrati je enkrat ena, da se, če ves čas kritično razmišljaš o svetu in življenju nasploh, kar te neizogibno spremeni v pesimista in zagrenjenca, na dolgi rok ne da umirjeno živeti.
Če ne drugega, ljudem iz druge skupine zavidam tudi sposobnost, da vedno pričakujejo najboljši možni izid. Bolj kritične opazovalce so izkušnje – in zgodovina – naučile, da je situacija po nekaj časa velikokrat še slabša, kot so si mislili, zato že od začetka dvomijo o vsem, kar jim pride na pot. V zadnji Mladini je na primer članek o sestavi nove vlade in njenih kandidatih za ministre, med katerimi, med vrsticami namigne pisec Jure Trampuš, skoraj nihče ni zares usposobljen za ministrsko funkcijo, zato je to, kako uspešno se bodo spopadli s svojimi nalogami, vprašljivo.
Nova vlada je torej postavljena pod vprašaj, še preden je zaprisegla, situacija v državi, tako zelo potrebna spremembe (če gre verjeti vsemu, o čemer smo brali v zadnjem času), pa bo verjetno ostala enaka. Kaj pa če bi tem ljudem vseeno najprej dali priložnost? Verjetnost, da bo šlo tudi v tej vladi, tako kot v vsaki do zdaj, kaj narobe, je sicer velika, ampak koliko v resnici izgubimo, če ne pričakujemo takoj slabega izida?
V resnici ne vem, ker se moram tega še naučiti. Se mi pa počasi svita, da je začetni optimizem, ki mu sledi razočaranje, vseeno boljši od stanja umirjenega nezadovoljstva. V tem te mogoče res nič ne more neprijetno presenetiti, te pa hkrati čez čas tudi nič več zares ne razveseli.
Časi, v katerih živimo, ne nazadnje niso pretirano rožnati: smer, v katero se obrača svetovna politika, je skrb vzbujajoča, tudi na domačem političnem terenu nam ne gre ravno najbolje (konec koncev smo uradno še vedno brez vlade), zaostruje se nestrpnost, čez sto let, če ne še prej, bomo najbrž utonili v plastiki, pogoji dela so nehvaležni za mlade – pa tudi za vse preostale, odnosi med nami so zaradi tega, ker se nas večina 24/7 ukvarja s službo ali visi na internetu, vse bolj neosebni, in tako naprej v nedogled.
Ob vsem naštetem me pravzaprav presenečajo ljudje, ki se ne pritožujejo. Ampak ko sem potem v miru malo bolj poglobljeno razmišljala o tem, sem se vprašala, ali sta pritoževanje in stalno opozarjanje na napake, nesoglasja, krivice in generalno slabo splošno stanje res optimalni. Da se ne bo nič spremenilo, če ne bomo jasno in glasno povedali, kaj nas moti (in v skladu s tem poskušali reagirati), je seveda logično.
A hkrati nenehno iskanje stvari, ki so slabe, krivične in napačne, v ozadje potiska tiste, ki pa so v redu in celo dobro funkcionirajo. In tudi teh vseeno ni tako malo. Pred časom sem v neki britanski reviji za ženske brala o rastočem trendu zavestnega izklapljanja od medijev in novic, ki so pretežno negativne, in namesto tega preusmerjanja pozornosti na delo na sebi. Poplava vsega slabega, kar se dogaja okoli nas, namreč vpliva na razpoloženje in nas res spreminja v nergaške, ljudomrzniške kreature.
Takrat se mi je to zdelo ignorantsko. Kako lahko pustiš ob strani vse, kar se dogaja na svetu, in zasleduješ le lastno srečo? Ampak zdaj ugotavljam, da je ravnovesje med tema dvema poloma, torej med notranjo pomirjenostjo in informiranostjo o svetovnem dogajanju, prekleto težko najti. Druga skrajnost od ljudi, ki so ozaveščeni in kritično komentirajo družbene procese, so tako imenovani razsvetljenci.
To so tisti, ki sledijo pozitivnim mantram, vas vsak dan razveseljujejo z motivacijskimi citati, prakticirajo jogo, mislijo, da imajo vsi ljudje potencial, da postanejo ljubeča, prijazna, skrbna bitja, da bo svet lepši, če bodo v to verjeli, in da lahko na realnost vplivajo izključno s svojimi pozitivnimi mislimi.
Veliko med njimi jih je svoje izkušnje popisalo v raznih priročnikih za samopomoč ali duhovno rast. Ko berem te knjige, sem vedno kar malo očarana nad načini, s katerimi je posameznikom uspelo doseči razsvetljenje in stanje popolne sreče – in to čeprav živijo v tako neprijaznem svetu.
Čeprav se med branjem, priznam, večkrat vprašam, ali so si za doseganje tega stanja pomagali tudi z nedovoljenimi substancami, moram priznati, da jim zavidam. To so navsezadnje ljudje, ki so odmislili kolektivno in se zavoljo lastne blaginje osredotočili samo na osebno področje. Je to sebičnost? Morda. Toda hkrati je enkrat ena, da se, če ves čas kritično razmišljaš o svetu in življenju nasploh, kar te neizogibno spremeni v pesimista in zagrenjenca, na dolgi rok ne da umirjeno živeti.
Poplava vsega slabega, kar se dogaja okoli nas, vpliva na razpoloženje in nas res spreminja v nergaške, ljudomrzniške kreature.
Če ne drugega, ljudem iz druge skupine zavidam tudi sposobnost, da vedno pričakujejo najboljši možni izid. Bolj kritične opazovalce so izkušnje – in zgodovina – naučile, da je situacija po nekaj časa velikokrat še slabša, kot so si mislili, zato že od začetka dvomijo o vsem, kar jim pride na pot. V zadnji Mladini je na primer članek o sestavi nove vlade in njenih kandidatih za ministre, med katerimi, med vrsticami namigne pisec Jure Trampuš, skoraj nihče ni zares usposobljen za ministrsko funkcijo, zato je to, kako uspešno se bodo spopadli s svojimi nalogami, vprašljivo.
Nova vlada je torej postavljena pod vprašaj, še preden je zaprisegla, situacija v državi, tako zelo potrebna spremembe (če gre verjeti vsemu, o čemer smo brali v zadnjem času), pa bo verjetno ostala enaka. Kaj pa če bi tem ljudem vseeno najprej dali priložnost? Verjetnost, da bo šlo tudi v tej vladi, tako kot v vsaki do zdaj, kaj narobe, je sicer velika, ampak koliko v resnici izgubimo, če ne pričakujemo takoj slabega izida?
V resnici ne vem, ker se moram tega še naučiti. Se mi pa počasi svita, da je začetni optimizem, ki mu sledi razočaranje, vseeno boljši od stanja umirjenega nezadovoljstva. V tem te mogoče res nič ne more neprijetno presenetiti, te pa hkrati čez čas tudi nič več zares ne razveseli.
