Komentar Lare Paukovič: Čigava krivda?
Le malo pred iztekom starega leta se je na Češkem, v Pragi, zgodila tragedija. Na filozofski fakulteti v središču mesta, kjer na izmenjavah študirajo tudi slovenski učenci, je 24-letni študent ubil 14 in poškodoval 25 ljudi, nato pa si je sodil sam ali pa ga je eliminirala policija, okoliščine niso povsem jasne.
Šlo je za načrtovan strelski napad, nekaj, kar smo včasih pripisovali predvsem Združenim državam Amerike, zdaj pa se tovrstni scenariji vse pogostejši tudi v Evropi: nekaj podobnega se je lani spomladi na primer zgodilo zelo blizu nas, na beograjski osnovni šoli, kjer je umrlo 9 učencev in varnostnik, šest je bilo poškodovanih, ali pa v začetku decembra v Rusiji, ko je učenka ubila eno dekle in poškodovala še pet drugih, nato pa naredila samomor. Oba omenjena primera sta toliko bolj srhljiva, ker sta morila praktično otroka: srbski morilec je imel v času streljanja 13 let, ruska morilka pa 14.
Primera v Rusiji ne omenjam po naključju. Češki morilec je namreč pred pokolom na družbenih omrežjih objavljal svoje psihopatske blodnje, katerih bistvo je bilo približno to, da je jezen na človeštvo in da želi čim prej zapustiti ta svet, obenem pa povzročiti čim več bolečine, ter da je bil vedno prepričan, da je manijak, ki želi ubijati, njegova želja pa se je sploh razplamtela, ko ga je navdihnila 14-letna ruska morilka.
»Želim izvesti streljanje v šoli, in če je mogoče, samomor. Ona mi je res zelo pomagala,« je med drugim zapisal morilec, ki se je zgledoval po še enem šolskem strelcu, devetnajstletniku, ki je maja 2021 na eni od ruskih gimnazij ubil devet ljudi in jih poškodoval 23.
Ko se je zgodil beograjski napad, so tudi na eni od slovenskih osnovnih šol obravnavali učenca, ki naj bi po zgledu beograjskega morilca načrtoval napad na več sošolcev: ravno tako je imel seznam z imeni in načrt napada. O podobnih primerih so poročali iz Srbije, Črne gore, Kosova in Bosne in Hercegovine. Poraja se torej vprašanje: je sploh smiselno, da o takih primerih mediji poročajo(mo) in objavljajo imena storilcev, če pa poleg tega, da ustvarjajo nekakšno morbidno senzacijo, služijo predvsem inspiriranju potencialnih bodočih morilcev?
Študija z naslovom Ali medijsko pokrivanje navdihuje podobna množična streljanja?, ki so jo leta 2015 izvedli na ameriškem Nacionalnem centru za zdravstvene raziskave, dejansko navaja, da po mnenju nekaterih strokovnjakov medijsko pokrivanje nasilnih dogodkov, kot so samomori, teroristični napadi in strelski pohodi, navdihne posnemovalce, ki storijo podobne zločine. Drugi menijo, da so ljudje že na splošno nagnjeni k posnemanju dejanj, ki dobijo veliko pozornosti.
A samomori so edini, ki jim je doslej uspelo izginiti iz medijev: o samomorih slehernikov se praktično ne poroča, pri znanih osebah, za katere je znano, da so si vzele življenje, pa je poročanje zelo previdno.
Iz vsega ostalega se še vedno ustvarja senzacijo, kar je voda na mlin storilcem, sploh pri množičnih streljanjih, kjer si strelci velikokrat želijo tudi slave. In če neko streljanje dobi ogromno pozornosti, do te mere, da se ustvari skoraj kult storilca (kar je sicer težava tudi pri serijskih morilcih, ki imajo velikokrat posnemovalce), se lahko zgodi, da bodo prihodnji strelci poskušali ubiti še več ljudi kot prvi.
Smo torej za vse to krivi tudi mi, ker te zgodbe sploh konzumiramo in jim namenjamo medijski prostor? Zelo verjetno. Najbrž je tudi ta kolumna preveč.
