NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Zastonj kosila ni
Je treba blagostanje najprej ustvariti ali pa ga lahko začnemo deliti, še preden je tu?
Odpri galerijo
Gospodarska zbornica je med socialne partnerje poslala izziv, kam naj bi se razvil plačni sistem. S tem je povzročila precejšnjo reakcijo med delodajalskimi organizacijami. Nekatere so takoj poročale, da so tudi same tik pred tem, da oblikujejo svoj predlog, in hitele ugotavljati, po kakšnem vzoru je model GZS narejen.
Namesto da bi mu preprosto pritegnile. Dober ali manj dober, predlog je vzvod, s katerim GZS poizkuša uravnotežiti pobudo, ki so jo tako dolgo vodili in obvladovali sindikati. Razumem delavce in njihove interese, a neprestane zahteve po višjih plačah in boljših (dražjih) razmerah za delo, ki ne temeljijo na večji učinkovitosti, so kamen za vratom posebno v delovno intenzivnih panogah.
Med njimi so tudi takšne, ki tudi objektivno, brez kakšne posebne krivde »nesposobnih menedžerjev«, ne morejo vzdržati tempa rasti stroškov dela, ki ga pričakujejo sindikati.
Ti so očitno sklenili dogovor s politiko in se od daleč izogibajo komentarjev vse bolj pretirane obremenitve dela, kar se jim očitno tudi obrestuje. V imenu »socialne pravičnosti« so pred časom gladko spravili skozi parlament izločitev dodatkov iz osnovne plače, lani pa izposlovali dvig minimalne plače, ki bo marsikaterem podjetju otežilo poslovanje.
Zato je bila postavitev ogledala, ki v optiko potreb umešča tudi pogoje, ki bi jih morali izpolniti, da bi bila takšna rast stroškov vzdržna, morda zdravilna. Vse preradi se zgledujemo po standardu držav z dvakrat višjim BDP, pa zamižimo z obema očesoma, ko je na vrsti razmislek o razmerju med produktivnostjo in obsegom pravic, ki jih tam uživajo delavci.
Prav tako se ne moremo dogovoriti, kakšen naj bi bil vrstni red sprememb. Naj bi najprej dvignili plače in čakali na večjo produktivnost ali obratno? Je treba blagostanje najprej ustvariti ali pa ga lahko začnemo deliti, še preden je tu? Žal vsem še ni jasno, da v realnem svetu ni zastonj kosil.
Če bomo z linearnim širjenjem porabe dotolkli precejšen delež podjetij z leve strani Gaussove krivulje, bo desna stran morala prevzeti tudi njihova bremena. To pa za njihovo prihodnost ni dobra napoved.
Je treba blagostanje najprej ustvariti ali pa ga lahko začnemo deliti, še preden je tu?
Namesto da bi mu preprosto pritegnile. Dober ali manj dober, predlog je vzvod, s katerim GZS poizkuša uravnotežiti pobudo, ki so jo tako dolgo vodili in obvladovali sindikati. Razumem delavce in njihove interese, a neprestane zahteve po višjih plačah in boljših (dražjih) razmerah za delo, ki ne temeljijo na večji učinkovitosti, so kamen za vratom posebno v delovno intenzivnih panogah.
Med njimi so tudi takšne, ki tudi objektivno, brez kakšne posebne krivde »nesposobnih menedžerjev«, ne morejo vzdržati tempa rasti stroškov dela, ki ga pričakujejo sindikati.
Ti so očitno sklenili dogovor s politiko in se od daleč izogibajo komentarjev vse bolj pretirane obremenitve dela, kar se jim očitno tudi obrestuje. V imenu »socialne pravičnosti« so pred časom gladko spravili skozi parlament izločitev dodatkov iz osnovne plače, lani pa izposlovali dvig minimalne plače, ki bo marsikaterem podjetju otežilo poslovanje.
Zato je bila postavitev ogledala, ki v optiko potreb umešča tudi pogoje, ki bi jih morali izpolniti, da bi bila takšna rast stroškov vzdržna, morda zdravilna. Vse preradi se zgledujemo po standardu držav z dvakrat višjim BDP, pa zamižimo z obema očesoma, ko je na vrsti razmislek o razmerju med produktivnostjo in obsegom pravic, ki jih tam uživajo delavci.
Prav tako se ne moremo dogovoriti, kakšen naj bi bil vrstni red sprememb. Naj bi najprej dvignili plače in čakali na večjo produktivnost ali obratno? Je treba blagostanje najprej ustvariti ali pa ga lahko začnemo deliti, še preden je tu? Žal vsem še ni jasno, da v realnem svetu ni zastonj kosil.
Če bomo z linearnim širjenjem porabe dotolkli precejšen delež podjetij z leve strani Gaussove krivulje, bo desna stran morala prevzeti tudi njihova bremena. To pa za njihovo prihodnost ni dobra napoved.
