NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Iskanje dlake v napačnem jajcu
Kako je mesnina lahko domača, če se ne ve, ne od kod je niti od kdaj je meso, ki je v njej?
Odpri galerijo
V dobrem mesecu je meso že drugič napolnilo rubrike naših medijev. Pozornost v primerih, ko gre za hrano, je vedno na mestu, vendar bi bilo zaradi koristi potrošnikov te treba razjasniti ne samo z alarmantnimi naslovi, temveč tudi z dejansko razlago prekrška. Da bi ga preprosti ljudje razumeli.
Izjave direktorja Uprave za varno hrano namreč niso ravno plastične, kar zadeva vzroke za oporečnost in odpoklic avstrijskega mesa.
Tako je še najbolj verjetno razumevanje razlage, da 18 živali med 9000 zaklanimi v sporni klavnici ni imelo opravljenih vseh pregledov in bi po praksi, ki jo izvajajo veterinarji, njihovo meso že zgolj zaradi tega moralo na uničenje. Torej gre lahko za povsem formalni razlog, čeprav s tem »spornim« mesom najverjetneje ni nič narobe.
Podoben primer formalnega razsojanja je bila tudi najdba sulfitov v mesu, ki jih sicer ni dovoljeno dodajati, a niso strupeni. Njihova nevarnost je podobna tisti, ki ji bodo alergiki izpostavljeni v prihodnjih tednih v kakšni zidanici, če bodo nič hudega sluteč spili kak kozarec vina, ki ga je lastnik pred tem po tihem »popravil«.
Pa temu ne dajemo posebnega pomena. Pri tem pa je javnosti povsem ušlo, da so se v to mesno zanko ujeli predvsem mali proizvajalci, med njimi tudi taki, ki na ves glas prisegajo na »domače«, in predvsem s tem privabljajo svoje kupce. Kako je mesnina lahko domača, če se ne ve, ne od kod je niti od kdaj je meso, ki je v njej? V teh primerih gre pač za grobo zavajanje, ki pa, sicer formalnim podrobnostim naklonjene Uprave za varno hrano ne moti toliko, da bi ukrepala.
Pa je prav ta ohlapnost njihovega odnosa do porekla mesa zdesetkala slovensko prašičerejo, o kateri zdaj toliko govorimo. Če bi namesto golega formalizma ta organ v sestavi kmetijskega ministrstva zagotovil več reda pri doslednem navajanju resničnih podatkov, bi bilo takih afer manj, domača prašičereja pa bi živela v boljših časih. Tako pa zakotni tuji mesarji cvetijo, medtem ko slovenski veterinarski nadzor išče dlako v jajcu. V napačnem, seveda.
Kako je mesnina lahko domača, če se ne ve, ne od kod je niti od kdaj je meso, ki je v njej?
Izjave direktorja Uprave za varno hrano namreč niso ravno plastične, kar zadeva vzroke za oporečnost in odpoklic avstrijskega mesa.
Tako je še najbolj verjetno razumevanje razlage, da 18 živali med 9000 zaklanimi v sporni klavnici ni imelo opravljenih vseh pregledov in bi po praksi, ki jo izvajajo veterinarji, njihovo meso že zgolj zaradi tega moralo na uničenje. Torej gre lahko za povsem formalni razlog, čeprav s tem »spornim« mesom najverjetneje ni nič narobe.
Podoben primer formalnega razsojanja je bila tudi najdba sulfitov v mesu, ki jih sicer ni dovoljeno dodajati, a niso strupeni. Njihova nevarnost je podobna tisti, ki ji bodo alergiki izpostavljeni v prihodnjih tednih v kakšni zidanici, če bodo nič hudega sluteč spili kak kozarec vina, ki ga je lastnik pred tem po tihem »popravil«.
Pa temu ne dajemo posebnega pomena. Pri tem pa je javnosti povsem ušlo, da so se v to mesno zanko ujeli predvsem mali proizvajalci, med njimi tudi taki, ki na ves glas prisegajo na »domače«, in predvsem s tem privabljajo svoje kupce. Kako je mesnina lahko domača, če se ne ve, ne od kod je niti od kdaj je meso, ki je v njej? V teh primerih gre pač za grobo zavajanje, ki pa, sicer formalnim podrobnostim naklonjene Uprave za varno hrano ne moti toliko, da bi ukrepala.
Pa je prav ta ohlapnost njihovega odnosa do porekla mesa zdesetkala slovensko prašičerejo, o kateri zdaj toliko govorimo. Če bi namesto golega formalizma ta organ v sestavi kmetijskega ministrstva zagotovil več reda pri doslednem navajanju resničnih podatkov, bi bilo takih afer manj, domača prašičereja pa bi živela v boljših časih. Tako pa zakotni tuji mesarji cvetijo, medtem ko slovenski veterinarski nadzor išče dlako v jajcu. V napačnem, seveda.
