Komentar Bojana Budje: Tradicija
Od včeraj pa vse do ponedeljka slavimo po prepričanju Cerkve najpomembnejši krščanski praznik. Ko bo jutri zjutraj, torej tretji dan po križanju, od mrtvih vstal Jezus Kristus. Krače in šunke na mizi bodo upodabljale njegovo telo, pirhi njegove solze in kaplje krvi, dodatno se bomo solzili ob hrenu, ki pooseblja žeblje, s katerimi je bil pribit na križ, in mlatili kruh ter pecivo kot simbol trnove krone na glavi. Po gnečah v mesnicah, delikatesah, šparih, lidlih, merkatorjih, hoferjih, leklerkih sodeč bi rekel, da bo tako na sleherni slovenski mizi. Človek bi brez slehernega kančka dvoma pomislil, da smo eden najbolj vernih narodov na svetu. Jok! Očitno živimo čas, ko tudi stvarnost ni več resnična.
Spomnim se namreč opravljene mednarodne primerjalne analize vernosti, za katero še nisem opazil, da bi jo kdo ovrgel. Primerjane so bile tri tranzicijske države in dve razviti. Pa nikar upati, da smo bili Slovenci uvrščeni med zadnji dve. V igri so se znašle Slovenija, Bosna in Hercegovina, Srbija, ZDA in Japonska. In rdeča nit? Spoznanje, da so se za svojo vero najbolj pripravljeni žrtvovati anketirani bosanski študenti in študentke, za njimi ameriški, slovenski so krepko zadnji. Občutek božje jeze, interpretiran kot občutek krivde, je bil denimo najbolj zaznaven pri srbskih študentih, o svojih verskih ustanovah pa imajo daleč najboljše mnenje njihovi bosanski vrstniki in vrstnice. Sledijo jim ameriški in srbski, naši so spet daleč zadaj.
Izkušnje nekako kažejo, da se religioznost povečuje z ogroženostjo. Črno na belem in obratno sta to potrdila balkanska morija ter posledično povojno povečanje vernosti v Bosni in Srbiji. Slovencem je ogroženost torej bolj ali manj tuja. Četudi se mi zdi, da jih za svoje preživetje moli vse več. Bo pa držalo, da se človek tudi v religiji vede kot homo economicus. Da je dobra religija zgolj tista, ki te uspe prepričati z neko nagrado. Z večnim življenjem denimo. Kar sploh ni narobe, tudi religija je neke vrste biznis. Vsakovrstni. Nekdo je celo izjavil, da bo religioznost obstajala vse dotlej, dokler nam modernizacija in razvoj ne zagotovita nesmrtnosti.
Kristus, ki bo jutri zjutraj vstal od mrtvih, je po prepričanju Cerkve nesmrten. Njemu v čast danes žegnamo vsakovrstne dobrote za jutrišnjo jutranjo pojedino. Ne vsi. Sam imam dober tek tudi brez božjega blagoslova. Drznem si po vsem tem celo zapisati, da velika noč nima kaj dosti opraviti s Cerkvijo. Bolj bi rekel, da s tradicijo.
