URBANA MAMA

Kolumna Urbane mame: Prijateljstvo ... tu in zdaj

Z leti se nekatera prijateljstva izgubijo in razidejo, nekatera se obnovijo, nekatera obstanejo.
Fotografija: Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana mama

Na deževno nedeljsko jutro sem ob dvojni kavi pregledovala fotografije s sobotnega piknika in ugotavljala, da so najlepše fotografije (ki se jih kar nisem mogla nagledati) tiste, na katerih je moj Mali, ki je upihnil svojo drugo svečko, s svojimi malimi prijateljčki in jaz v družbi z mojimi ta velikimi. V fotografije ujeti objemi in nasmehi brez odvečnih besed napovedujejo, kaj vse bodo prijateljčki mojega sinka naučili, kako mu bodo pomagali, kakšne neumnosti bodo skupaj z njim počeli.

Seveda mi je kristalno jasno, zakaj se prijateljske vezi in njihove čudovite in tudi čudne in nenavadne zgodbe pripovedujejo v tolikih filmih, serijah, knjigah in pesmih. Le kaj bi Thelma brez Louise in kaj bi Louise brez Thelme?! In kaj bi vsi mi brez Ocvrtih zelenih paradižnikov? Ja, sploh ne bi obstajali!

In kaj bi jaz brez prijateljev? Najbolj pomembno – takšna kot sem danes, zagotovo ne bi bila. In pa, brez prijateljev si v najstniških letih zagotovo ne bi preluknjala nosa in v K4 ob sobotah ne bi skakala na fuck you, I won’t do what you tell me. Na faksu ne bi sedela na celodnevnih kavah, ampak bi si pri Javorniku KAJ pametnega zapisovala. Prepričana sem, da nikdar ne bi diplomirala, če me prijateljica ne bi vsak dan tako terala. V evforičnem (res neprisebnem) stanju se ne bi peljala z vlakom petsto kilometrov stran na usodno srečanje z Njim, ampak bi pridno sedela doma in do pozno v noč podčrtavala zapiske. Brez prijateljev bi v toksičnih zvezah kak dan dlje vztrajala in bi jih (kak dan dlje) tudi sama prebolevala. Vse dni v tednu bi sama nazdravljala študentski svobodi in sama (jutro po tem) zdravila sibirskega tigra. Sama bi šla na svoj prvi metalski koncert. In sama na svoj prvi tatu. In na vsak naslednji. Pa nisem, pa to nisem …

Marsičesa najboljšega ne bi doživela, če ne bi imela prijateljev. Nikdar ne bi štopala. Nikdar ne bi spala v avtu. Nikdar ne bi igrala flavte na ulici (še posebej ne na minusu v centru Prage). Nikdar ne bi sedela ob Ljubljanici z grajcem in ob kitari najbolj zagreto in s šibkimi argumenti zagovarjala Sartra. Nikdar se nebi tolikokrat smejala do solz in do lulanja. Nikdar ne bi visela ure in ure na telefonu in analizirala VSAKO njegovo besedo – ej, kaj ti misliš, da je on mislu? Nikdar ne bi napisala toliko ljubezenskih pesmi in pa tekstov, kot je ta. Prepričana sem, da ne bi. Ničesar od naštetega. A vsekakor vem, da bi bil moj vsakdan veliko bolj dolgočasen in pust, žute minute bi bile pa daljše in globlje. Pa to niso, pa niso …

Z leti se nekatera prijateljstva izgubijo in razidejo, nekatera se obnovijo, nekatera obstanejo. Vsako prijateljstvo ima svoj namen, svoj prostor, svoj čas in določen rok trajanja, ki je pa lahko, seveda, tudi neskončen. Nekatera prijateljstva se znucajo kot stare kavbojke, ki so enkrat dobre samo še za v kanto. Nekatera se z leti zgubajo kot koža na vratu, na komolcu in nad kolenih in postanejo precej obremenjujoča, uf. Nekatera prijateljstva samo povozi čas in postanejo retro in vintage (še zdaj se ne morem odločiti ali mi je to, čemur rečemo retro in vintage dejansko všeč ali je samo pač staro? Pretanka je meja …). Nekatera prijateljstva obvisijo na nitki in so tako le še mlahav spomin na čas, ki smo ga že zdavnaj prerasli. Nekatera prijateljstva so pa tu kar – za vedno.

Kdaj pa, kot je to recimo v zakonu, postanejo razlike med dvema prijateljema tako nepremostljive, da si moraš priznati, da ga je konec? Pojma nimam. Vem pa, da se jaz tako na hitro in močno oprimem skupnih dogodivščin in trenutkov in jih zlahka ne spustim, zato bi lahko minila leta preden bi jaz sploh opazila in bi si priznala, da so razpoke v nekem odnosu postale pregloboke in da so nepopravljive. 

Prijateljstvo je posebna ljubezen, ki se v življenju odvija vzporedno s partnerskim. In ravno zato, ker je prijateljstvo res – ljubezen, mogoče preveč pričakujemo, ko mislimo, da bo vse tako zelo enostavno. Prave ljubezni to nikdar niso. Po drugi strani pa … ali smo dolžni ostati v kakršnikoli zvezi (tudi prijateljski), ki enkrat ni več to, kar od nje potrebujemo in pričakujemo – ljubezen, zaupanje, zvestoba, sproščenost in svoboda. Kaj je tisto, kar lahko ubije prijateljsko vez? Je to prevelika oddaljenost tvojega in njenega naslova? So to prepolni nemogoči urniki? Različni finančne zmožnosti in statusi? Otroci? Novi partnerji? Nova, sveža prijateljstva? Pojma nimam. 

Na žalost pa je čas, ki nam spolzi skozi prste, najbolj krut in neizprosen in se ne ozira na trud in na vztrajno krpanje lukenj v kavbojkah in se tudi ne briga za neuspešno peglanje zgubane kože, ki nikoli ne bo več taka, kot je bila. Enkrat bo, puf, vsega konec.

Na to deževno nedeljsko jutro, ko sem ob dvojni kavi pregledovala fotografije s sobotnega piknika sem tako močno pogrešala Njo, mojo prijateljico, ki je bila z mano na vseh pomembnih dogodkih, ki so se zvrstili v zadnjih dvajsetih letih. Sedaj je ni več. Bolezen, ki jo je premagala, nama je vzela tesno in pristno prijateljstvo in pa čas, ki je tu in zdaj in ki (upam) še prihaja. Kako zelo jo pogrešam.

Poznala je vse nianse moje zakomplicirane in naporne duše in jih znala elegantno, s stilom in posebno obzirnostjo, zapakirati v najlepši papir z veliko mašno. To je res obvladala. Na trenutke sem si (zaradi nje) še jaz sama sebi zdela fantastična. V odsevu njenih najbolj toplih oči sem si bila všeč. Sebično pogrešam njena sporočilca, njene majhne pozornosti, njena odštekana presenečenja, njen lep glas, ki me je vedno pomiril, njen smisel za humor, njen vonj, njen najlepši nasmeh, sebe v njenih očeh, druge v njenih očeh in pa Njo – celo, ki je bila zame vedno tu … in zdaj. Brez kompromisa, brez izgovora, brez odlašanja. 
Živela prijateljstva, ki so tu in so zdaj.

Čas je neizprosen …

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije