KOLUMNA
Kolumna Urbane mame: Kdaj moški trpijo in zakaj smo punce ta glavne
Če pogledam svoje prijateljice in njihove moške, svojo TaVelko in njene male prijateljčke in sebe in svojega Bika, mi je vse jasno.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik FOTO: Osebni arhiv
Gledam mojega Malega. Mojega sinka. Kako je ves čas nasmejan in dobrovoljen. In vse na tem svetu mu je ammm in baaa in uiii. In mi res ni jasno, kdaj točno, ko tile mali veseljački odrastejo v moške, se to njihovo brezskrbno veselje preneha. Vseh primerov, kdaj moški trpijo, se ne da strniti v eno kolumno. Niti ne v eno knjigo. Mogoče v trilogijo. V eno kolumno vrineš dva do tri primere. Če si le dovolj spreten.
Ženske smo drugačne. Me raje jasno in na glas (in pa neštetokrat in pa z desetih zornih kotov) izrazimo svoje nezadovoljstvo in svoj pogled na neko stvar ali situacijo. Moški temu rečejo jamranje. Vseeno. A to jamranje je domena nas žensk. Moški raje trpijo. In to na najbolj moteč in zoprn način. Na tisti ta tih. Neslišen. Ko so bolančkani (lahko je to samo zamašen nos, da se razumemo) izgledajo tako, kot da so že pri koncu. In jim, ja, ni več pomoči. Ker se komaj premikajo. In komaj govorijo. In trpijo. Na polno.
Kar nekaj tega njihovega trpljenja pa povzročamo ženske. Pa res ne zanalašč. Ampak enostavno zato, ker smo si tako zelo različni. Ker ko ima ona sijaj in največji nasmeh na obrazu, je lahko njemu cel safr. Safr za ubit.
Pa saj ima on rad svojo drago. Res jo ima. In jo bo pripopal na svoj zid. In jo bo tegal. In bo spremenil status, da je v razmerju. Samo na profilki bi pa res rad bil sam. Ena glava. Ne dve. Ena. Zato, da ni dileme, kdo od njiju na fotografiji je zdaj markonovak. In da jasno pove celemu svetu - še vedno sem ostal pravi moški. Ena oseba. In ne, pri nas pa ni vse tako, kot ona hoče. Aha. Saj ti verjamemo.
In saj bo peljal svojo drago na valentinov koncert, ker si ona tako zelo želi. In jo bo med romantičnim komadom objel, pred njo sklenil roke in jo malo zazibal. Ker ona se bo stopila. Od ljubezni v objemu in od cukra v zraku. On pa niti ne ve točno ali sta na Janu ali sta na Toniju. Ker mu je vseeno. Samo da ona uživa. In da je srečna. In spet bo tiho trpel. Ker ne prenese ne Jana, ne Tonija. Ne tega cukra v zraku. A bo stal za njo. In jo bo objemal. In jo bo zibal. Sem in tja.
In saj se bo šel slikat z njo, ko je noseča. Ker ona to hoče. Hoče, da on objema in boža njen trebuh pred fotoaparatom. Trebuh s kurčevo mašno in štrikanimi copatki. Ta prvimi. In hoče, da on naredi najbolj popoln srček. S svojimi možatimi rokami. Da se bo ovekovečilo, kako on ljubi njo in njen trebušček. In pa otročka v njem. In imel bo tisti ta blesav nenaravno blažen pogled, ko bo prislonil glavo k trebuščku. In bo tiho trpel. Ampak bo šel. In bo delal popolne srčke in objemal trebuh z mašno. Vse za njo. A vseeno bo upal, da ga kasneje ne bo tegala. Mogoče se mu pa posreči. Vsaj tokrat. Prosim, vsaj tokrat!
In saj bo šel na plesni tečaj. Tisti ZaPare. Ker ona bi tako rada, da pa VsajNekajNo počneta skupaj. Ne, ni dovolj, da skupaj spita, jesta in poležavata na kavču (njemu je, seveda). Ona hoče, da sta aktiiivna. Da pleeešeta. In da jo vrti po plesnem podiju. Kot pepelko. In da je on njen princ. Zaljubljen vanjo. A on bo spet tiho trpel. V vsem tem poplesavanju. Ker bi bil raje z njo doma in se mečkal. Ampak bo šel. In jo bo vrtel. In bo njen princ. Zaljubljen v svojo pepelko.
Če pogledam moje prijateljice in njihove moške, mojo TaVelko in njene male prijatlčke, in sebe in mojega Bika, mi je vse jasno. Punce smo ta glavne. Ker je na koncu vedno tako, kot smo si me zamislile in kakor smo me splanirale. Pa ne zato, ker naši moški ne vedo, kaj hočejo. Oni zelo dobro vedo. Verjetno bolj, kot me. Ampak njim se enostavno NeDa.
Ker v končni fazi jih res briga katero barvo stene bosta izbrala (fuksijo ali mint - ker on ne ve, kaj je eno niti drugo), in kje bo visela tista prevelika nosečniška fotografija (en centimeter bolj levo ali bolj desno - ker on pač ne vidi nobene jebene razlike in pa sebe na tej preveliki fotografiji v vsakem primeru težko gleda, cent levo ali desno), in ali gremo v nedeljo na šmarno ali k tašči ... ker on bi bil itak najraje doma.
Hvala, dragi moški, ker se vam NeDa. Ker nam puncam je pa življenjsko pomembna tista barva stene. Ja, da bo pasala k ta novi lepi mizi in pa v celoten interijer. In če sem se odločila narobe, bom samo vsakič malo pojamrala. Ti boš pa tiho trpel. Zaradi preklete fuksije.
Pa upam, moj Mali sinko, da ne preveč.
Ženske smo drugačne. Me raje jasno in na glas (in pa neštetokrat in pa z desetih zornih kotov) izrazimo svoje nezadovoljstvo in svoj pogled na neko stvar ali situacijo. Moški temu rečejo jamranje. Vseeno. A to jamranje je domena nas žensk. Moški raje trpijo. In to na najbolj moteč in zoprn način. Na tisti ta tih. Neslišen. Ko so bolančkani (lahko je to samo zamašen nos, da se razumemo) izgledajo tako, kot da so že pri koncu. In jim, ja, ni več pomoči. Ker se komaj premikajo. In komaj govorijo. In trpijo. Na polno.
Kar nekaj tega njihovega trpljenja pa povzročamo ženske. Pa res ne zanalašč. Ampak enostavno zato, ker smo si tako zelo različni. Ker ko ima ona sijaj in največji nasmeh na obrazu, je lahko njemu cel safr. Safr za ubit.
Pa saj ima on rad svojo drago. Res jo ima. In jo bo pripopal na svoj zid. In jo bo tegal. In bo spremenil status, da je v razmerju. Samo na profilki bi pa res rad bil sam. Ena glava. Ne dve. Ena. Zato, da ni dileme, kdo od njiju na fotografiji je zdaj markonovak. In da jasno pove celemu svetu - še vedno sem ostal pravi moški. Ena oseba. In ne, pri nas pa ni vse tako, kot ona hoče. Aha. Saj ti verjamemo.
In saj bo peljal svojo drago na valentinov koncert, ker si ona tako zelo želi. In jo bo med romantičnim komadom objel, pred njo sklenil roke in jo malo zazibal. Ker ona se bo stopila. Od ljubezni v objemu in od cukra v zraku. On pa niti ne ve točno ali sta na Janu ali sta na Toniju. Ker mu je vseeno. Samo da ona uživa. In da je srečna. In spet bo tiho trpel. Ker ne prenese ne Jana, ne Tonija. Ne tega cukra v zraku. A bo stal za njo. In jo bo objemal. In jo bo zibal. Sem in tja.
In saj se bo šel slikat z njo, ko je noseča. Ker ona to hoče. Hoče, da on objema in boža njen trebuh pred fotoaparatom. Trebuh s kurčevo mašno in štrikanimi copatki. Ta prvimi. In hoče, da on naredi najbolj popoln srček. S svojimi možatimi rokami. Da se bo ovekovečilo, kako on ljubi njo in njen trebušček. In pa otročka v njem. In imel bo tisti ta blesav nenaravno blažen pogled, ko bo prislonil glavo k trebuščku. In bo tiho trpel. Ampak bo šel. In bo delal popolne srčke in objemal trebuh z mašno. Vse za njo. A vseeno bo upal, da ga kasneje ne bo tegala. Mogoče se mu pa posreči. Vsaj tokrat. Prosim, vsaj tokrat!
In saj bo šel na plesni tečaj. Tisti ZaPare. Ker ona bi tako rada, da pa VsajNekajNo počneta skupaj. Ne, ni dovolj, da skupaj spita, jesta in poležavata na kavču (njemu je, seveda). Ona hoče, da sta aktiiivna. Da pleeešeta. In da jo vrti po plesnem podiju. Kot pepelko. In da je on njen princ. Zaljubljen vanjo. A on bo spet tiho trpel. V vsem tem poplesavanju. Ker bi bil raje z njo doma in se mečkal. Ampak bo šel. In jo bo vrtel. In bo njen princ. Zaljubljen v svojo pepelko.
Če pogledam moje prijateljice in njihove moške, mojo TaVelko in njene male prijatlčke, in sebe in mojega Bika, mi je vse jasno. Punce smo ta glavne. Ker je na koncu vedno tako, kot smo si me zamislile in kakor smo me splanirale. Pa ne zato, ker naši moški ne vedo, kaj hočejo. Oni zelo dobro vedo. Verjetno bolj, kot me. Ampak njim se enostavno NeDa.
Ker v končni fazi jih res briga katero barvo stene bosta izbrala (fuksijo ali mint - ker on ne ve, kaj je eno niti drugo), in kje bo visela tista prevelika nosečniška fotografija (en centimeter bolj levo ali bolj desno - ker on pač ne vidi nobene jebene razlike in pa sebe na tej preveliki fotografiji v vsakem primeru težko gleda, cent levo ali desno), in ali gremo v nedeljo na šmarno ali k tašči ... ker on bi bil itak najraje doma.
Hvala, dragi moški, ker se vam NeDa. Ker nam puncam je pa življenjsko pomembna tista barva stene. Ja, da bo pasala k ta novi lepi mizi in pa v celoten interijer. In če sem se odločila narobe, bom samo vsakič malo pojamrala. Ti boš pa tiho trpel. Zaradi preklete fuksije.
Pa upam, moj Mali sinko, da ne preveč.
