KOLUMNA
Kolumna Tomaža Miheliča: Nočna mora v kinu
Raje bi vpisal abonma na kolonoskopiji kot kupil še eno vstopnico za Kolosej.
Odpri galerijo
Še sreča, da v Ljubljani obstaja Kino Bežigrad, kjer so obiskovalci bistveno bolj kulturni, pa še Zvezda je rojena vrtijo.
Sedim sredi dvorane in v hipu se mi posveti, zakaj me že tako dolgo ni bilo v ljubljansko središče za ogledovanje filmov. Kolosej je za kino nekaj podobnega kot McDonald's za gastronomijo, se pravi hitro pripravljena in povsem zanič roba. Še sreča, da se je pred mano vrtel prvenec Bradleyja Cooperja, s tem genialcem in izjemno Lady Gaga v glavnih vlogah. Zvezda se je rodila, jaz sem odjokal svoje, nekje v ozadju pa je ostal grenak priokus, ki ga je pustila nočna dogodivščina.
Tja sem se namreč odpravil ob poznih urah, v prepričanju, da se bom ognil ljudski množici neotesancev. Najprej me je zmedla nepopisna gneča pred vhodom v dvorano, totalen organizacijski kaos, saj je vstopnice pregledoval le en študent. Trudil se je po najboljših močeh, a lastnikom je očitno bolj pomembno, da privarčujejo kakšen evro, namesto da bi zagotovili eleganten vstop v sobano številka 8. Naposled se mi je le uspelo prebiti do sedeža, čeprav sem se sredi horde filmofilov za trenutek počutil kot v koloni izmučenega goveda pri sestopu s tovornjaka.
Namestim se, udobno, kolikor pač sedeži omogočajo, in se oborožim z obvezno opremo kinematografskih ekspedicij. Na eno stran kokice, na drugo voda, in še preden se zastrmim predse, me zmrazi. Čez spodnji del platna je bila najmanj dvometrska razpoka, nekakšna ureznina, ki je za ljudi z obsesivno kompulzivno motnjo obsodba na trpljenje. Pogled mi je namreč nenehno uhajal na rano sredi orjaške bele površine, na katero so projicirali film. Ena sama muka, tudi za tiste brez motnje pozornosti. Obenem se je bilo treba privaditi na okoliščine nevzgojenih obiskovalcev, brez kančka bontona, da se v zatemnjenem prostoru stoterih ljudi spodobi biti tiho.
Glasni duhamorni komentarji, infantilne opazke, kramljanje v slogu branjevk na tržnici, pri tem pa si ne upaš nikogar opozoriti, saj ne veš, ali gre za psihopata, ki te bo zaradi dobronamerne geste, da bi si le v miru želel ogledati celovečerec, mahnil po gobcu. Že tako ga preveč otresam, zdaj naj zakuham še incident sredi ljubljanskega kina. Napel sem svoje meditativne energije in se poskušal osredotočiti le na čudovito zgodbo o glasbi, presunljivi ljubezni ter pogubi starih vedenjskih vzorcev.
Skoraj bi mi uspelo, če tista za mano ne bi histerično udarjala s stopali ob tla, kakor da bi lovila ritem skladb, ki so spremljale filmske prizore. Tup, tup, tup, tup … krajši premor in spet …. tup, tup, tup tup … Skozi zobe sem ji zašepetal nič kaj prijazno sporočilce, naj preneha, sicer ji bo kdo posekal noge. Učinek je bil kratkotrajen, zdržala je pičlih deset minut in v ritmu divjega rejv partija nadaljevala svoj nožni koncert. In ko sem že mislil, da slabše ne gre, je na koncu prišel do izraza naslednji kretenizem bunksljev v dvorani. Še preden smo si lahko obrisali solze od srce parajočega konca, že so se dvigali stoli, sledil je nekontroliran krohot čustvenih zavrtežev in luči so se prižgale hitreje, kot bi rekel keks.
Očitno je treba rajo čim prej nagnati domov, da bo na svoj račun prišla nova skupina filmskih sladokuscev, čeprav bi raje vpisal abonma na kolonoskopiji kot kupil še eno vstopnico za Kolosej.
Tja sem se namreč odpravil ob poznih urah, v prepričanju, da se bom ognil ljudski množici neotesancev. Najprej me je zmedla nepopisna gneča pred vhodom v dvorano, totalen organizacijski kaos, saj je vstopnice pregledoval le en študent. Trudil se je po najboljših močeh, a lastnikom je očitno bolj pomembno, da privarčujejo kakšen evro, namesto da bi zagotovili eleganten vstop v sobano številka 8. Naposled se mi je le uspelo prebiti do sedeža, čeprav sem se sredi horde filmofilov za trenutek počutil kot v koloni izmučenega goveda pri sestopu s tovornjaka.
Namestim se, udobno, kolikor pač sedeži omogočajo, in se oborožim z obvezno opremo kinematografskih ekspedicij. Na eno stran kokice, na drugo voda, in še preden se zastrmim predse, me zmrazi. Čez spodnji del platna je bila najmanj dvometrska razpoka, nekakšna ureznina, ki je za ljudi z obsesivno kompulzivno motnjo obsodba na trpljenje. Pogled mi je namreč nenehno uhajal na rano sredi orjaške bele površine, na katero so projicirali film. Ena sama muka, tudi za tiste brez motnje pozornosti. Obenem se je bilo treba privaditi na okoliščine nevzgojenih obiskovalcev, brez kančka bontona, da se v zatemnjenem prostoru stoterih ljudi spodobi biti tiho.
Glasni duhamorni komentarji, infantilne opazke, kramljanje v slogu branjevk na tržnici, pri tem pa si ne upaš nikogar opozoriti, saj ne veš, ali gre za psihopata, ki te bo zaradi dobronamerne geste, da bi si le v miru želel ogledati celovečerec, mahnil po gobcu. Že tako ga preveč otresam, zdaj naj zakuham še incident sredi ljubljanskega kina. Napel sem svoje meditativne energije in se poskušal osredotočiti le na čudovito zgodbo o glasbi, presunljivi ljubezni ter pogubi starih vedenjskih vzorcev.
Skoraj bi mi uspelo, če tista za mano ne bi histerično udarjala s stopali ob tla, kakor da bi lovila ritem skladb, ki so spremljale filmske prizore. Tup, tup, tup, tup … krajši premor in spet …. tup, tup, tup tup … Skozi zobe sem ji zašepetal nič kaj prijazno sporočilce, naj preneha, sicer ji bo kdo posekal noge. Učinek je bil kratkotrajen, zdržala je pičlih deset minut in v ritmu divjega rejv partija nadaljevala svoj nožni koncert. In ko sem že mislil, da slabše ne gre, je na koncu prišel do izraza naslednji kretenizem bunksljev v dvorani. Še preden smo si lahko obrisali solze od srce parajočega konca, že so se dvigali stoli, sledil je nekontroliran krohot čustvenih zavrtežev in luči so se prižgale hitreje, kot bi rekel keks.
Očitno je treba rajo čim prej nagnati domov, da bo na svoj račun prišla nova skupina filmskih sladokuscev, čeprav bi raje vpisal abonma na kolonoskopiji kot kupil še eno vstopnico za Kolosej.
