Kolumna Suzane Jakšič: Otroštvo je temeljni kamen življenja
Ko sem bila otrok, tisti manjši in potem večji, sem, kot vsi otroci, živela za igro in igrače, kasneje najstniško modo, ves čas pa tudi za živali, ki jih od rojstva obožujem in sem jim podarila vsa svoja čustva in ljubezen. Šola mi je bila drugi dom, tisti, v katerega sem se lahko zatekla iz prvega. Kajti če imaš stroge starše, v mojem primeru nepotrebno stroge, saj sem bila vedno med najboljšimi v razredu, si doma ne želiš ali ne čutiš, kot naj bi ga po pravilih, ki jih določata življenje in skupnost. Če te v otroštvu spremljajo le visok ton, fizična kazen in opazovanje drugih, zelo drugačnih družin, ga nimaš v lepem, v bistvu skoraj nobenem spominu. Danes kot odrasla vem, da je veliko otrok imelo čudna ali kruta otroštva, kot otrok tega nisem mogla vedeti, saj sem lahko opazovala le meni bližnje družine. Tako kot večino je tudi mene otroštvo zaznamovalo, me spremenilo v upornico in človeka, polnega principov, zelo drugačnih od mojih staršev. Ta upor in principi mi niso v življenju prinesli nič dobrega, le trenutni občutek zadoščenja, ki se še vedno pojavlja. Otroštvu ne moremo ubežati, globoko je zakopano v nas in ob vsaki priliki, ko se nekdo dotakne takratne bolečine, skoči na plano in vedno znova poglablja rane, ki se nikoli ne zacelijo. Z vami delim košček otroštva in nadaljnjega življenja, ki sem ga že pred leti zlila na papir. Mogoče se kdo najde v njem …
Iz avtobiografije Resničnostno življenje:
Moj prvi ples
»Mamica, danes je v šoli ples,« sem v strahu že pričakovanega odgovora tiho zamrmrala. »Kaj praviš? Sem prav slišala? Ples? Ni govora!« je odločno odvrnila med mešanjem nečesa v loncu. Niti pogledala me ni. »Vsi sošolci gredo. Lahko, prosim? Vsaj za eno urico?« sem na robu joka prosila. Za trenutek je prekinila mešanje in me hladno pogledala: »Vsi gredo? Nikoli ne gredo vsi. Tisti pridni ne hodijo po takih plesih!« »Kakšnih plesih, mamica? Saj to je ples za osnovnošolce. Prireja ga šesti razred. Lahko, prosim?« nisem odnehala. »Naj bo, ampak da si ob osmih doma! Niti minute več!« je nezadovoljno popustila.
Čeprav se je ples pričel ob šestih zvečer in sem imela na razpolago le dve slabi urici, sem bila presrečna. Moj prvi ples! Juhu! A kaj bom oblekla? Moje sovrstnice so nosile oprijete kavbojke, jaz pa jih sploh nimam! Moji starši namreč niso dovoljevali, da bi na kakršen koli način sledila modnim muham. Eden od razlogov je bil slab finančni položaj, drugi pa neke vrste nazadnjaštvo ali trma, česar nisem razumela. Nikoli nisem bila enaka sošolkam, nisem smela ožati svojih kavbojk, nositi vojaške šolske torbe, široke srajce preko hlač, nakita, startask ali bosankic. V Trst po nakupih me je vedno spremljal oče, ki po navadi ni uslišal moje izbire oblek ali čevljev. Morala sem nositi številko večje čevlje, da so bili uporabni še naslednje leto. Noge so mi plavale v njih, da sem si morala pomagati s tlačenjem vate pri prstih.
Končno se je ura približala osemnajsti in pozvonili sta sošolki. Mama mi je še enkrat zabičala, naj ne pozabim na uro. Vzhičena sem stekla po stopnicah pred blok in obstala pred sošolkinima kritičnima pogledoma. »Ja, kaj si pa oblekla?« je začudeno vprašala Selena. Osramočena, v širokih, kričeče zelenih hlačah iz džersija, sem sklonila glavo. Očala z grdim debelim okvirjem, ki sem jih nosila zaradi škiljenja, sem stlačila v žep. »Saj ni važno. Gremo!« je rekla Tara in veselo smo hitele v šolo.
Pričakala nas je zatemnjena jedilnica, polna znanih obrazov, predvsem fantov višjih razredov. Pomaknila sem se v temen kot in žalostno opazovala njihovo veseljačenje ter prve medsebojne zaljubljene poglede. »Da me le kdo ne vidi v teh hlačah!« sem se v strahu stiskala v kot in neprestano pogledovala na uro. A kljub strahu me je dogajanje prevzelo, da sem pozabila na čas. Ždela sem v temi pod stopnicami in spremljala parčke, ki so se zgrinjali na plesišče. Med njimi je bila tudi moja simpatija, visok črnolasec, nekaj let starejši od mene. V tesnem objemu postavne blondinke se je pozibaval ob zvokih umirjene glasbe. Kako sem si želela, da bi bila na njenem mestu …
Zamaknjen pogled se mi je ustavil na uri na stebru. Bilo je že pet minut čez osem! Do doma je še deset minut! Kot nora sem stekla iz šole in dirjala do doma. Vsa zadihana in premočena sem pozvonila. Odprl mi je oče. »Kje si bila?!« je grozeče zavpil. »Na plesu, očka. Pozabila sem, koliko je ura,» sem v strahu pričakovala prvi udarec. »A tako? Ti misliš, da ne boš ubogala? Ti bom že jaz pokazal!« je vpil in iz predala potegnil veliko leseno žlico ter pričel z vso silo zamahovati. Padalo je povsod po meni. »Ne, očka! Prosim, ne! Ne bom več zamudila! Nikoli več!« sem vpila in trmasto požirala solze bolečine.
Kasneje sem si v kopalnici ogledovala nabrekle sledi črt, ki mi jih je pustila žlica. Od takrat sem še mnogokrat okusila trdi les, ki se je nekajkrat tudi zlomil na mojem hrbtu. A niso mi zlomili duha! Tega nikoli! Vzbudili so le trmo in upor v meni. Po nepotrebnem sem bila tepena. Saj sem vendar bila vsakoletna odličnjakinja, vedno pohvaljena, v pomoč slabšim sošolcem, sodelovala sem v vseh možnih krožkih in na tekmovanjih. Vedno najboljša. A majhen minus pred petico, opomba tovarišice, da sem klepetala, zamuda iz šole, jezikava beseda preveč, vse to je bil razlog za dvig roke nad menoj, bodisi očeta ali mame. Prisegla sem si, da bo moj otrok drugače živel. In tako je tudi bilo ...
