Kolumna Primoža Kališnika: Seks je za one, ki se jim ne da kolesariti

Spoznal sem nekaj ne preveč lepega o samem sebi. Da v tiste kraje na jug hodim predvsem zato, ker se dobro počutim v tisti naravi.
Čim bližje morju in čim bolj stran od drugih ljudi.
Ne glede na nacionalnost.
Ni lepo. Še zlasti če so zate vsi ljudje enaki. Saj so, saj se ne želim družiti z nikomer.


Kamionček sem zaril pod borovec in tako daleč od drugih, da mi je lastnik zemlje dejal, če sem si postavil sanatorij in če res tako zelo rabim mir.
Miru sem imel v dobrih dveh tednih toliko, ta bi Vojno in mir lahko razdelil na dva dela in bi zlahka živel v drugem nadaljevanju, v miru.
V miru, tudi kakšni babnici navkljub, saj se da, če zvečer hitro zaspi in zjutraj dovolj rano zastreš okno, da je ne zbudi svetloba izza Brača, podnevi pa mir ohranjaš tako, da ko ona plava, se ti potapljaš, na kolesu pa si sto metov pred njo ali sto za njo, itak pravijo, da je v tem času pomembna fizična razdalja. Ker zagotavlja zdrave medčloveške odnose. In preprečuje spolne, bi dodal.

No, seks je itak za one, ki imajo premalo domišljije, da bi kolesarili. Če ne seksaš, pravijo, se ni treba pogovarjati, tisto opravičevanje, pa to ... Socialna razdalja tudi zelo paše.
Tako je to, če živiš v drugem delu Tolstojevega romana. V miru.
Menda je tudi Tolstoj na koncu roman razdelil na dve knjigi. Tako vojno kot mir.
To povsem razumem. Kolikor vojne, toliko miru, tako to pač v življenju je.
Tam pod borovcem, kjer so mi domovanje napadle HDZ-jeve mravlje, ki jih še danes podim izza polic in zračnikov, sem tako živel v relativnem miru in se predal svojemu minevanju.

Stvari so bile urejene.
Sonce zjutraj gor in zvečer dol, vmes ponoči dvakrat na wc, pa je noč mimo. Bilo je tako mirno, da če bi zjutraj dobil erekcijo, da bi šel od strahu takoj na urgenco.
K sreči ni bilo treba. Erekcija je itak za pusije, ki ne znajo dolgo spati.
Enkrat moraš domov, tudi sam sem moral, zdi se mi, da sem s seboj pretihotapil lepo število begunskih prebivalk z borovca južnega otoka.
Za mejo, v Vinici, so prvič poskušale pobegniti skozi strešno okno. V kamiončku niso imele miru. Pustil sem jih, da so v vrsti koračile na streho, in si rekel, ej, zdaj bo pa mir.
Nato so se nenadoma obrnile in se začele vračati v notranjost, morda so se ustrašile policije, kdo bi vedel ...

In smo imeli vojno. Postal sem krvoločen mravljinčar. V nebesih mi bodo na oddelku za mravlje verjetno pred vstopom garant zavrnili vizo.
Itak so stvari vedno drugačne, kot misliš. Evo, v treh desetletjih, kar počnem neke stvari, na katere se za silo spoznam, so me prvič prosili, naj spišem nekaj, o čemer bi tistim, ki zdravijo ljudi, poskušal oktobra povedati par besedi.
Tam pod borovci sem bil prepričan, da je rok za oddajo besedila, povzetka tistega, kar bo, 1. avgusta.
Pisal sem tako težko, kot bi si sam napeljeval nove krčne žile. Kar sem spisal, je bilo bolj slabo, a sem končal do roka. Ko sem poskušal zapisano poslati v Ljubljano, sem odkril, da je rok za oddajo 10. avgusta.
Kar je isto kot prvi, če odvzameš tisto nulo za enko.
»Boš pa doma še enkrat naredil, v miru, da bo dobro,« je rekla. V miru ... In sva imela vojno.

Ampak majhno. Ni bila tako velika, da bi rekel, da je bila to moja osamosvojitvena vojna, saj sva se domov s ta rdečo vrnila skupaj.
Sovražnik ve, kdaj se potuhniti, ko izgublja ...
Tolstoj bi to bolje opisal, a to bi bila le vaja v slogu, v resnici gre za isto stvar. Če ženske izračunajo, da nimajo več kot 80 odstotkov za zmago, se potuhnejo.
Ali pa, če se prav spomnim, najamejo odvetnika. Potem ni več miru, samo še vojna. Tolstoj nima niti najmanjše šanse, da jo opiše, kot je v resnici.
Po vojni po navadi nastopi mir.
Ampak jaz sem prihajal iz miru in v miru, domov, med nas, alpske Hrvate, parkiral kamionček, pobil še ostale hadezejevke, imigrantke sem skoraj vse dobil z biokilom ...

Nato sem po par tednih pozno ponoči prižgal televizijo.
O, da ne bi. Glas slavne teve voditeljice na nacionalki je bil tak, da ni moglo biti drugega, kot da ima vneto prostato. Usodne besede je rojevala s tako silovitostjo, da sem videl, kako se ji v grlu premika adamovo jabolko.
Moško se je lotila zadeve. Ja, moški so postali babe, in ženske so danes novi moški.
Spet doma. Spet v vojni. Še malo, pa se bo klalo, pravijo.
Jasno, ugasneš teve, ležeš k ta rdeči in ugotovita, da bo treba zaplombirati teve in nič več brati novic na spletu.
Kar bo malo teže, če sta oba iz tega foha.

Bom pa še enkrat napisal tisto, za one, za tisti kongresek za boljše zdravje.
Pa sem vstal ob štirih, začel ob petih, in ob sedmih na dan roka imel spisano.
Potem odpreš mejl in dobiš sporočilo, da so zaradi zdravstvenih razlogov zadevo premaknili za eno leto.
Ne me basat, da sta vojna in mir, sta lulček, ves čas je samo vojna. Mir je šele pod cipresami. Če ni mravelj, seveda.
HDZ-jeva celica v kamiončku še vedno kaže znake življenja. Popoldne grem spet v napad. Vojna, vojna, vojna, da bo mir.