Kolumna Primoža Kališnika: Ko lahko le odideš brez besed

Včasih je najboljše, da ne rečeš nič, mi je svetoval prijatelj. Menila sva se o tem, kako si lahko človek z besedami, s katerimi želi razložiti trenutno situacijo, ki je povsem drugačna, kot je videti, v resnici le zelo zakomplicira življenje.
Ne zgolj neugodnega trenutka, ki bo v resnici hitro minil, temveč življenje, in to za dlje.

Prijatelj, ki slovi po raztresenosti in pozabljivosti, mi je povedal resnično peripetijo, ki se mu je pripetila.
Ker je ves dan v pogonu, se prehranjuje v bistrojih, največkrat tam, kamor ga pač vodijo pota. Ko je lačen in vidi lokal, vstopi in pomalica.

»Zadnjič sem bil v mestu na kosilu, lepo in vse sem pojedel, zadovoljen sem bil s kosilom in s seboj, pospravil sem pladenj in odšel iz restavracije. Naenkrat za menoj prileti natakar in me vpraša, zakaj nisem plačal. Ups, pozabil sem, takoj bom, oprostite, sem mu rekel.

Natakar pa mi je povsem mirno rekel, da so šle stvari predaleč in da sem to storil že drugič, če ne tretjič zapored.
Najprej sem mu poskušal pojasniti, da sem pač tako narejen človek, da se mi to velikokrat zgodi, da mi je žal in da bom plačal vse za nazaj, ampak ko sem ga pogledal v obraz, sem naenkrat ugotovil, da se bom tako sam še globlje zakopal v sranje. Natakar me je imel za zasačenega prevaranta, ki se pač tako prehranjuje, in se zdaj poskuša izkopati iz situacije, niti za ščepec mi ni verjel, in prešinilo me je, da je najbolje, če na hitro plačam in nič ne razlagam, saj je to tako v dani situaciji edina pot.
Bolj ko bi poskušal pojasniti resnico, bolj bi se postavljal na glavo in se zakopal.«

Zgodbe sprva nisem povsem razumel, čeprav prijatelja dobro poznam in vem, da je zares raztresen, kakovostno pozabljiv, sicer pa zelo pošten in res dober človek.

Zdi se mi tudi, da ga tudi dovolj dobro razumem, predvsem pa sem mu – danes – hvaležen za spoznanje, ki sem ga bil ponotranjil, da je včasih najbolj modro, da ne rečeš nič in zgolj odideš.
Ker se živemu človeku pač vse zgodi.
Bralci boste sami presodili, ali je zgodba resnična ali ne, ali je pač skupek dogajanj, ki se živemu človeku lahko zgodijo; avtor zapisa to odločitev poklanja zgolj vam.

Morda je šlo takole ...
Recimo, da kupuješ nekaj, kar si dolgo iskal in si tega resnično želel, že leta in leta dolgo za to pridno varčeval. Potem od prijateljev izveš, da ima tisto nekaj nekdo, ki bi zadevo prodal samo nekomu, ki je tak, da je vreden zaupanja, in ki bi to stvar znal ceniti in bi z njo zares lepo ravnal.

To izveš v ponedeljek dopoldne. Prijatelji ti uredijo srečanje v nedeljo zvečer, pri prodajalcih doma, ki bi te zelo radi osebno spoznali, saj bi se želeli sami prepričati, če si zaupanja vreden človek.
Ker jim tisto, kar prodajajo, veliko pomeni. Še poguglaš ne lastnika, že brez tega se ti zdi plemenit in zaupanja vreden človek, takoj ti je všeč, tudi brez obraza.

Okej, si rečeš, potem ko se zahvališ prijateljem za neprecenljivo pomoč, toliko uporaben pa že znam biti, da se bom pokazal v za silo spodobni luči.
To je bilo v ponedeljek.
Potem se ves teden veseliš prihajajočega nedeljskega večera, ko boš lahko izpolnil del svojih dolgoletnih sanj.
V vsem veselju greš v petek na Gorenjsko in se v prijazni vasici privežeš, ves v pričakovanju, za štefan ali dva, pri prijatelju, poveš mu, da si blizu svojih sanj, in to ti pusti posledice. Ker posledično ne greš za volan, se odpraviš na izhodiščno točko peš. Noč je temna. Iščeš stezo v počitniškem naselju in naenkrat ti pod nogami zmanjka tal; tam, kjer si mislil, da bo trden korak, je v resnici okrasno grmičevje, padeš v prazno ... Zakotališ se po strmem bregu navzdol in z vso silo treščiš v atrij in še z glavo v spuščene rolete. Nekdo jih dvigne in te prestrašeno pogleda, saj misli, da si vlomilec. Nato vidi, da si človek na robu starosti, ki je preveč popil ... Pogleda tebe in škodo, ki si jo povzročil, ko si zasilno pristajal v atriju. Poskušaš jo popraviti in povedati, kaj se je v resnici in zakaj zgodilo, a ob tem ugotoviš, da si med strmoglavljenjem izgubil očala – in ko se malo ovedeš, vidiš, da je človek preprosto razočaran nad teboj. Pomaga ti vstati in te skozi stanovanje, brez besed, pospremi iz hiše.
Včasih je najbolje, da si tiho in samo odideš.

Naslednji dan, v soboto, imaš malo mačka in veliko slabe vesti in občutiš žalost, ker očal ni nikjer več. Popoldne si že boljše volje, ker veš, da se ti bo naslednji dan končno izpolnila velika želja.

V nedeljo si ves na trnih, prišel je veliki dan, ki ti bo po svoje osmislil življenje. Še enkrat preveriš naslov, kjer bi te prodajalci (»To so sijajni in pošteni ljudje,« ti povedo prijatelji, ki so te povezali z njimi »glej, kako se boš obnašal. Samo tvoje rojstno ime poznajo.«) radi spoznali.

Oprhaš se, si umiješ lase in se celo počešeš, oblečeš se sveže in se odpelješ na dogovorjeno mesto. Avto parkiraš vzorno, na ulici, in pozvoniš pri vratih.
Odprejo se.
Vate se zazrejo oči, ki jih poznaš od petka zvečer. Človek, ki si mu v petek ponoči pristal v atriju, pomendral grmičevje in prebil varovalno ograjo. Človek, ki te je želel spoznati, saj so mu rekli, da si v redu.
Včasih je najbolje, da ne rečeš nič, se obrneš in brez besed odideš. Ker je tako najmanj škode. Torej se obrneš naokoli in odideš.

»Dajte, no, dajte, vstopite,« slišiš glas za seboj, »ne bodite malenkostni. Se zgodi. Spili bomo kavo.«
V čudni tišini spiješ kavo, se zahvališ in odideš. Včasih je najbolje, da ne rečeš nič.
Aja, še to. Prodajali pa niso več.