NA OKO
Kolumna Miše Terček: Ema, Zala in Gašper
Utrujeni smo že od pritoževanja, a tako slabo, kot je bilo letos, pa še ni bilo.
Odpri galerijo
Težko je verjeti, da smo po sobotni Emi tudi v nedeljskem TV-dnevniku slišali, da je letošnja zmagovalca zasenčila lanska zmagovalka z neko neumno izjavo, ki bi jo morali pograbiti le tabloidni mediji, ne pa tudi resni. Še posebno ne tisti medij, ki dotično prireditev tudi organizira in tako pljune v lastno skledo, poleg tega s tem še degradira zmagovalca. Mi se s tem, kdo je komu rekel, da »faking ne more verjeti« in da naj se tisti, ki so to napačno razumeli, jeb***, ne bomo ukvarjali, ampak bomo raje, kot se za televizijsko kolumno spodobi, analizirali tisto, kar se je dogajalo na televizijskem zaslonu oziroma na odru.
Zdaj najbrž že skoraj vsa Slovenija ve, da se je v soboto odvila Ema, tekmovanje za pesem, ki jo bo nato naša država poslala na Evrovizijo. Vsako leto je veliko govora o zakulisni kuhinji, kar pomeni, da gledalke in gledalci skoraj nikoli niso zadovoljni s končnim rezultatom. Nad nečem se pač moramo pritoževati, in enkrat na leto se odrola Ema, zato se že tradicionalno znašamo prav nad njo. Včasih upravičeno, drugič spet ne. Tokrat je bilo nekako takole. Produkcija TV Slovenija je letos še kar štimala, tudi ideja, da je publika vsenaokoli odra, je dajala občutek, da je v studiu vsaj neko vzdušje. Ali je šlo za plačano publiko, ki je bila tudi animirana in spodbujana, da se je drla in ploskala, ne vemo, ampak to niti ni tako pomembno – tisto, kar šteje, je učinek, in ta je bil boljši, kot če bi bilo občinstvo oddaljeno na tribunah ali če ga sploh ne bi bilo (oboje se je v preteklosti na Emi zgodilo že večkrat).
Voditeljica je bila tokrat igralka – Ajda Smrekar. Fascinacije nad tem, da televizijske prireditve vodijo gledališki igralci, še zdaj ne razumemo in tudi tokrat se je ta formula izkazala za le deloma uspešno, saj je gospodična igralka svojo vlogo do neke mere karikirala in pozabila, da ni na odru mestnega gledališča ali v kakšni televizijski nadaljevanki, temveč vodi glasbeno-tekmovalni šov, ki ga nacionalna televizija prenaša v živo. Njeno nastavljanje zdaj levega, zdaj desnega profila je delovalo pretirano zaigrano evforično, moramo pa priznati, da je vsaj scenarij zdrdrala skoraj brezhibno. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo se je navadili, a na koncu, lahko rečemo, nam je uspelo. Vseeno pa si prihodnje leto na tem mestu želimo koga, ki je z Emo tesno povezan. V hiši imajo Mišo Molk, ki še ni za na odpad, poleg tega bi kot dolgoletna poznavalka Evrovizije najbrž vodenje Eme zagrabila z obema rokama.
A tudi voditeljica je bila perla proti letošnjim glasbenim točkam. Vemo, da smo že vsi utrujeni od pritoževanja in jamranja, a vseeno se najbrž strinjamo, da tako slabo, kot je bilo letos, pa še ni bilo. Ker je na natečaj prispelo več kot sto skladb, si lahko le predstavljamo, kako obupne so morale biti šele tiste, ki se niso prebile med prvih deset. Saj razumemo, da resnejših glasbenikov Ema ne zanima, ampak tudi na pop sceni premoremo vsaj nekaj kakovosti, ki pa je tokrat žal zatajila. Že prva, torej uvodna nastopajoča (ji bomo prizanesli in je ne bomo imenovali) je tako zelo fušala, da smo za trenutek pomislili, ali ne gledamo morda šova talentov. In ni bila edina. Vsaj polovica nastopajočih je delovala amatersko, neizkušeno in nevešča televizijskih kamer, spraševali smo se, ali je mogoče, da ne gledamo posnetka prve vaje pred dejanskim nastopom. Le peščica jih je imela potencial, a tudi pri teh ta žal ni bil izkoriščen do konca, kaj šele da bi dosegal rezultat, vreden odra, nekoga, ki naj bi nas zastopal pred celotno Evropo in širše.
Vseeno sta v superfinale prišli favoritki, skladbi Sebi in Kaos, prvo sta izvajala Zala Kralj in Gašper Šantl, drugo pa Raiven, ki je svojo srečo na Emi poskušala že tretjič, a tudi tokrat neuspešno, saj sta ji zmago (s prepričljivim televotingom) tik pred nosom odnesla Zala in Gašper. Slednja sta v gledalcih, ki so na spletu zasuli članke in družabna omrežja s komentarji, vzbudila mešane občutke, saj nekateri menijo, da sta preveč medla, zasanjana in zaspana, drugi pa so nad njuno unikatnostjo, pristnostjo in senzibilnostjo navdušeni. Skladba in nastop res nista evrovizijska, še več, najbrž sta preveč londonsko-berlinska, da bi ju lahko razumela ne prav zahtevna evrovizijska publika, a vseeno lahko presenetita z visoko uvrstitvijo. Zakaj? Prvič zato, ker se je to, da je zmagal antievrovizijski komad, na Evroviziji zgodilo že kar nekajkrat, in to takrat, ko smo najmanj pričakovali. Drugič pa zato, ker se na Emi vse prevečkrat trudimo v svet poslati nekaj klišejskega ali pa prisilno sodobnega. Naj bo tokrat drugače. Dejstvo je, da bosta pritegnila predvsem mlajšo publiko, ki jima je zvesto stala ob strani že med telefonskim glasovanjem. Je pa hecno, kako smo slovenski gledalci povsem enotni, ko gre za naše športnike, naših glasbenikov pa, ko nas zastopajo v tujini, ne znamo podpirati. Ste že kdaj pomislili, da morda (tudi) zaradi tega ne zmagujejo?
Zdaj najbrž že skoraj vsa Slovenija ve, da se je v soboto odvila Ema, tekmovanje za pesem, ki jo bo nato naša država poslala na Evrovizijo. Vsako leto je veliko govora o zakulisni kuhinji, kar pomeni, da gledalke in gledalci skoraj nikoli niso zadovoljni s končnim rezultatom. Nad nečem se pač moramo pritoževati, in enkrat na leto se odrola Ema, zato se že tradicionalno znašamo prav nad njo. Včasih upravičeno, drugič spet ne. Tokrat je bilo nekako takole. Produkcija TV Slovenija je letos še kar štimala, tudi ideja, da je publika vsenaokoli odra, je dajala občutek, da je v studiu vsaj neko vzdušje. Ali je šlo za plačano publiko, ki je bila tudi animirana in spodbujana, da se je drla in ploskala, ne vemo, ampak to niti ni tako pomembno – tisto, kar šteje, je učinek, in ta je bil boljši, kot če bi bilo občinstvo oddaljeno na tribunah ali če ga sploh ne bi bilo (oboje se je v preteklosti na Emi zgodilo že večkrat).
Voditeljica je bila tokrat igralka – Ajda Smrekar. Fascinacije nad tem, da televizijske prireditve vodijo gledališki igralci, še zdaj ne razumemo in tudi tokrat se je ta formula izkazala za le deloma uspešno, saj je gospodična igralka svojo vlogo do neke mere karikirala in pozabila, da ni na odru mestnega gledališča ali v kakšni televizijski nadaljevanki, temveč vodi glasbeno-tekmovalni šov, ki ga nacionalna televizija prenaša v živo. Njeno nastavljanje zdaj levega, zdaj desnega profila je delovalo pretirano zaigrano evforično, moramo pa priznati, da je vsaj scenarij zdrdrala skoraj brezhibno. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo se je navadili, a na koncu, lahko rečemo, nam je uspelo. Vseeno pa si prihodnje leto na tem mestu želimo koga, ki je z Emo tesno povezan. V hiši imajo Mišo Molk, ki še ni za na odpad, poleg tega bi kot dolgoletna poznavalka Evrovizije najbrž vodenje Eme zagrabila z obema rokama.
A tudi voditeljica je bila perla proti letošnjim glasbenim točkam. Vemo, da smo že vsi utrujeni od pritoževanja in jamranja, a vseeno se najbrž strinjamo, da tako slabo, kot je bilo letos, pa še ni bilo. Ker je na natečaj prispelo več kot sto skladb, si lahko le predstavljamo, kako obupne so morale biti šele tiste, ki se niso prebile med prvih deset. Saj razumemo, da resnejših glasbenikov Ema ne zanima, ampak tudi na pop sceni premoremo vsaj nekaj kakovosti, ki pa je tokrat žal zatajila. Že prva, torej uvodna nastopajoča (ji bomo prizanesli in je ne bomo imenovali) je tako zelo fušala, da smo za trenutek pomislili, ali ne gledamo morda šova talentov. In ni bila edina. Vsaj polovica nastopajočih je delovala amatersko, neizkušeno in nevešča televizijskih kamer, spraševali smo se, ali je mogoče, da ne gledamo posnetka prve vaje pred dejanskim nastopom. Le peščica jih je imela potencial, a tudi pri teh ta žal ni bil izkoriščen do konca, kaj šele da bi dosegal rezultat, vreden odra, nekoga, ki naj bi nas zastopal pred celotno Evropo in širše.
Vseeno sta v superfinale prišli favoritki, skladbi Sebi in Kaos, prvo sta izvajala Zala Kralj in Gašper Šantl, drugo pa Raiven, ki je svojo srečo na Emi poskušala že tretjič, a tudi tokrat neuspešno, saj sta ji zmago (s prepričljivim televotingom) tik pred nosom odnesla Zala in Gašper. Slednja sta v gledalcih, ki so na spletu zasuli članke in družabna omrežja s komentarji, vzbudila mešane občutke, saj nekateri menijo, da sta preveč medla, zasanjana in zaspana, drugi pa so nad njuno unikatnostjo, pristnostjo in senzibilnostjo navdušeni. Skladba in nastop res nista evrovizijska, še več, najbrž sta preveč londonsko-berlinska, da bi ju lahko razumela ne prav zahtevna evrovizijska publika, a vseeno lahko presenetita z visoko uvrstitvijo. Zakaj? Prvič zato, ker se je to, da je zmagal antievrovizijski komad, na Evroviziji zgodilo že kar nekajkrat, in to takrat, ko smo najmanj pričakovali. Drugič pa zato, ker se na Emi vse prevečkrat trudimo v svet poslati nekaj klišejskega ali pa prisilno sodobnega. Naj bo tokrat drugače. Dejstvo je, da bosta pritegnila predvsem mlajšo publiko, ki jima je zvesto stala ob strani že med telefonskim glasovanjem. Je pa hecno, kako smo slovenski gledalci povsem enotni, ko gre za naše športnike, naših glasbenikov pa, ko nas zastopajo v tujini, ne znamo podpirati. Ste že kdaj pomislili, da morda (tudi) zaradi tega ne zmagujejo?