NA EKS
Kolumna Mice Marije Kotnik: 1000 odtenkov etike
Neetike je vse več; če izvoljenci naroda ne upoštevajo etike, bi jim morali funkcijo odvzeti.
Odpri galerijo
etika morala medicinska FOTO: Etika Morala Medicinska
Bom direktna: v javnem življenju je etike, tega skupka moralnih principov, vedno manj! Poslušam poslance; poslušam župane, stare in nove. Državljane tudi. Etike pa skoraj od nikoder.
Sprašujem se, ali je etični kodeks, ki ga, kot vem, nimajo skoraj nikjer v naših institucijah, nuja ali zgolj strankarska propagandna kozmetika?
Spomnim se, da je pred leti, hm, kakega pol desetletja bo že, ko je bil na dnevnem redu pred poslankami in poslanci še en v nizu poskusov, da bi sprejeli – etični kodeks. Takrat so zamisel o priporočilih etičnega ravnanja v hramu demokracije obudili v stranki Zares. A je bil širši konsenz, ki ga zahteva takšen dogovor, v parlamentu nedosegljiv.
Desetletje (in najbrž še kako leto čez) je že minilo, kar je Svet Evrope dal usmeritve državam članicam o dobrem upravljanju in javni etiki lokalnih skupnosti. Glede na ta priporočila je že leta 2005 na fakulteti za upravo izšel priročnik Etično upravljanje občin. Uredil ga je Stane Vlaj, docent na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani, v njem pa med drugim ugotavlja, da je etika neločljivo povezana s korupcijo, saj je ta odvisna prav od etičnih vrednot v družbi. Priročnik vsebuje model etičnega kodeksa, po katerem naj bi se zgledovale slovenske občine. A občine so se tega vprašanja lotile zelo počasi oziroma – nikakor. Izjema je samo občina Žužemberk.
Rečeno je bilo, se nekako spomnim, da naj bi bil namen etičnih kodeksov, ki naj bi vsebovali predvsem moralna in protikorupcijsko usmerjena načela, tudi povečevanje ugleda župana, občinske uprave in občinskega sveta ter krepitev zaupanja javnosti v njihovo delo. Vlaj meni, da bi takšen etični kodeks lahko višal raven demokracije na lokalni ravni, hkrati pa dolgoročno deloval kot sredstvo v boju proti korupciji, ki se v Sloveniji na lokalni ravni povečuje, boj proti njej pa je veliko prešibak ali pa ga sploh ni.
Mah, dajte, no, dajte. Samo skozi okno pogledam in se zgrozim. Da o sporočilih v poročilih niti ne pišem. Od etike niti e!
Morda bi pa eden od kamenčkov pozitive, od katere bi se dalo kaj naučiti, lahko bila pred sedmimi desetletji sprejeta – istega leta, kot je bila ustanovljena Svetovna zdravstvena organizacija – ženevska deklaracija, sprejeta na ravni Združenih narodov. Njeno sprejetje je bil nujen odziv na nečloveško ravnanje v raziskavah, ki so jih v koncentracijskih taboriščih na jetnikih opravljali nemški in japonski zdravniki, pred tem dobri kliniki, ki pa so se neopravičljivo in nedopustno vdali sprevrženi ideologiji nacionalizma. Zato ženevska deklaracija določa, da mora vsak zdravnik – ne glede na nacionalnost, raso, vero, strankarsko prepričanje ali razredno pripadnost – služiti humanosti. Takrat je bila sprejeta tudi splošna deklaracija o človekovih pravicah.
Leta 1964 so na pobudo svetovne zveze zdravnikov sprejeli helsinško deklaracijo, ki so jo že večkrat posodobili, nazadnje pred tremi leti. Ta deklaracija je postavila etične okvire za raziskave v zdravstvu, ki jih smejo opravljati le usposobljeni posamezniki – pod nadzorom izkušenega mentorja in s soglasjem nacionalnega organa za medicinsko etiko.
Dve leti pozneje je v Sloveniji začel delovati odbor za ocenjevanje etične primernosti raziskav za pridobitev doktorskega naziva. Pod vodstvom prof. dr. Janeza Milčinskega, ki se je kot zdravnik in pravnik posvetil sodni medicini, je odbor leta 1977 prevzel tudi ocenjevanje vseh raziskav v slovenskem zdravstvu, deontologijo pa so umestili v študij medicine.
Nedopustnih poskusov kršenja etike ni bilo malo, navsezadnje je hiter razvoj biotehnologije odprl tudi številne nove izzive, tako pri transplantacijah, genskem testiranju kot pri kloniranju človeka. In zdaj, se zdi, je vse bolje in neprimerno bolj etično.
Zdaj pa vnovič k odprtemu oknu naše politike, ki nas bombardira od jutra do jutra. In vsemu neetičnemu, kar me skoraj vsak dan obdaja. Neetike je vse več. In bo kar držalo, da bi res moral biti standard vsakdanje etike in obnašanja, še posebno poslancev in nosilcev državnih funkcij, nekaj takega, kot je standard ISO.
Podučili so me, da je bilo pred leti nemogoče, da bi slovenski izvozniki na začetku 90. let izvažali v Nemčijo, če niso imeli standarda ISO. In tako bi moralo biti tudi zdaj. Če izvoljenci naroda ne upoštevajo etike, bi jim morali funkcijo odvzeti. A kaj, ko ostaja težavica: tisti, ki nadzirajo etičnost, namreč še sami največkrat ne spoštujejo etike. Ali pa niti ne vedo, kaj etika sploh je!
In smo tam, kjer hudič še muhe žre! V Sloveniji, pravzaprav!
Sprašujem se, ali je etični kodeks, ki ga, kot vem, nimajo skoraj nikjer v naših institucijah, nuja ali zgolj strankarska propagandna kozmetika?
Spomnim se, da je pred leti, hm, kakega pol desetletja bo že, ko je bil na dnevnem redu pred poslankami in poslanci še en v nizu poskusov, da bi sprejeli – etični kodeks. Takrat so zamisel o priporočilih etičnega ravnanja v hramu demokracije obudili v stranki Zares. A je bil širši konsenz, ki ga zahteva takšen dogovor, v parlamentu nedosegljiv.
Desetletje (in najbrž še kako leto čez) je že minilo, kar je Svet Evrope dal usmeritve državam članicam o dobrem upravljanju in javni etiki lokalnih skupnosti. Glede na ta priporočila je že leta 2005 na fakulteti za upravo izšel priročnik Etično upravljanje občin. Uredil ga je Stane Vlaj, docent na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani, v njem pa med drugim ugotavlja, da je etika neločljivo povezana s korupcijo, saj je ta odvisna prav od etičnih vrednot v družbi. Priročnik vsebuje model etičnega kodeksa, po katerem naj bi se zgledovale slovenske občine. A občine so se tega vprašanja lotile zelo počasi oziroma – nikakor. Izjema je samo občina Žužemberk.
Rečeno je bilo, se nekako spomnim, da naj bi bil namen etičnih kodeksov, ki naj bi vsebovali predvsem moralna in protikorupcijsko usmerjena načela, tudi povečevanje ugleda župana, občinske uprave in občinskega sveta ter krepitev zaupanja javnosti v njihovo delo. Vlaj meni, da bi takšen etični kodeks lahko višal raven demokracije na lokalni ravni, hkrati pa dolgoročno deloval kot sredstvo v boju proti korupciji, ki se v Sloveniji na lokalni ravni povečuje, boj proti njej pa je veliko prešibak ali pa ga sploh ni.
Mah, dajte, no, dajte. Samo skozi okno pogledam in se zgrozim. Da o sporočilih v poročilih niti ne pišem. Od etike niti e!
Morda bi pa eden od kamenčkov pozitive, od katere bi se dalo kaj naučiti, lahko bila pred sedmimi desetletji sprejeta – istega leta, kot je bila ustanovljena Svetovna zdravstvena organizacija – ženevska deklaracija, sprejeta na ravni Združenih narodov. Njeno sprejetje je bil nujen odziv na nečloveško ravnanje v raziskavah, ki so jih v koncentracijskih taboriščih na jetnikih opravljali nemški in japonski zdravniki, pred tem dobri kliniki, ki pa so se neopravičljivo in nedopustno vdali sprevrženi ideologiji nacionalizma. Zato ženevska deklaracija določa, da mora vsak zdravnik – ne glede na nacionalnost, raso, vero, strankarsko prepričanje ali razredno pripadnost – služiti humanosti. Takrat je bila sprejeta tudi splošna deklaracija o človekovih pravicah.
Leta 1964 so na pobudo svetovne zveze zdravnikov sprejeli helsinško deklaracijo, ki so jo že večkrat posodobili, nazadnje pred tremi leti. Ta deklaracija je postavila etične okvire za raziskave v zdravstvu, ki jih smejo opravljati le usposobljeni posamezniki – pod nadzorom izkušenega mentorja in s soglasjem nacionalnega organa za medicinsko etiko.
Dve leti pozneje je v Sloveniji začel delovati odbor za ocenjevanje etične primernosti raziskav za pridobitev doktorskega naziva. Pod vodstvom prof. dr. Janeza Milčinskega, ki se je kot zdravnik in pravnik posvetil sodni medicini, je odbor leta 1977 prevzel tudi ocenjevanje vseh raziskav v slovenskem zdravstvu, deontologijo pa so umestili v študij medicine.
Nedopustnih poskusov kršenja etike ni bilo malo, navsezadnje je hiter razvoj biotehnologije odprl tudi številne nove izzive, tako pri transplantacijah, genskem testiranju kot pri kloniranju človeka. In zdaj, se zdi, je vse bolje in neprimerno bolj etično.
Zdaj pa vnovič k odprtemu oknu naše politike, ki nas bombardira od jutra do jutra. In vsemu neetičnemu, kar me skoraj vsak dan obdaja. Neetike je vse več. In bo kar držalo, da bi res moral biti standard vsakdanje etike in obnašanja, še posebno poslancev in nosilcev državnih funkcij, nekaj takega, kot je standard ISO.
Podučili so me, da je bilo pred leti nemogoče, da bi slovenski izvozniki na začetku 90. let izvažali v Nemčijo, če niso imeli standarda ISO. In tako bi moralo biti tudi zdaj. Če izvoljenci naroda ne upoštevajo etike, bi jim morali funkcijo odvzeti. A kaj, ko ostaja težavica: tisti, ki nadzirajo etičnost, namreč še sami največkrat ne spoštujejo etike. Ali pa niti ne vedo, kaj etika sploh je!
In smo tam, kjer hudič še muhe žre! V Sloveniji, pravzaprav!
