NA KOŽO
Kolumna Mateja Lahovnika: Pirovo povišanje plač in pokojnin
Višje cene storitev znižujejo realni dohodek, merjen po pariteti kupne moči.
Odpri galerijo
Sporazum vlade s sindikati javnega sektorja je marsikoga razveselil, saj se bodo plače v javnem sektorju pomembno povišale. Večini se bo plača do leta 2020 povišala za tri plačne razrede, kar je okrog 12 odstotkov plače. Plače nadpovprečno rastejo tudi v državnih podjetjih, posebno tistih, ki imajo monopol, kot je na primer v energetiki. Višje bodo tudi pokojnine. Februarja se bodo povišale za 2,8 odstotka, decembra pa bo še izredna uskladitev, ki bo odvisna od gospodarske rasti v letu 2019.
Vse to bi bilo lepo, če ne bi vzporedno rastle tudi cene monopolnih in javnih storitev. Višje bruto plače ustvarjajo višje stroške za izvajalce storitev. Podjetja, ki imajo monopol, te stroške prevalijo na uporabnike storitev. Tako na primer ni bilo treba prav dolgo čakati, da so se v Ljubljani podražili mestni potniški promet in cene parkiranja v mestnem središču. V primeru javnih storitev, kot so vrtci ali domovi za ostarele, ki jih deloma plačujemo uporabniki, deloma pa država ali lokalne skupnosti, se je pojavilo vprašanje, kdo in kako bo pokril višje stroške dela. Vlada je večkrat zagotovila, da bo priskrbela sredstva za pokritje dogovorjenih dvigov plač. Nikoli pa ni natančno pojasnila, kaj natančno bo ta vir.
Zato ne bi smelo nikogar presenetiti, da tako domovi za ostarele kot tudi vrtci niso imeli druge možnosti kot povišati cen svojih storitev. Minister za javno upravo Medved je pokazal, da še ne obvlada svojega resorja, saj se je povsem zapletel z neresnično izjavo, da zdravstvena blagajna pokrije od 60 do 65 odstotkov stroškov oskrbe v domovih za starejše, stanovalci pa jih sami prispevajo le od 20 do 25. Dejansko stanovalci in njihovi svojci pokrijejo 70 odstotkov vseh stroškov, če sami tega ne zmorejo, pa breme financiranja pade tudi na lokalno skupnost. Življenjski standard ljudi pomembno določa realni, in ne nominalni dohodek. To pa pomeni, da je nominalna rast plač in pokojnin precej pirova, če se hkrati povišajo cene javnih in monopolnih storitev. Višje cene storitev znižujejo realni dohodek, merjen po pariteti kupne moči. Drugače rečeno, denar pade v desni žep, iz levega pa nam ga takoj poberejo, tako da je končni učinek nevtralen.
Vse to bi bilo lepo, če ne bi vzporedno rastle tudi cene monopolnih in javnih storitev. Višje bruto plače ustvarjajo višje stroške za izvajalce storitev. Podjetja, ki imajo monopol, te stroške prevalijo na uporabnike storitev. Tako na primer ni bilo treba prav dolgo čakati, da so se v Ljubljani podražili mestni potniški promet in cene parkiranja v mestnem središču. V primeru javnih storitev, kot so vrtci ali domovi za ostarele, ki jih deloma plačujemo uporabniki, deloma pa država ali lokalne skupnosti, se je pojavilo vprašanje, kdo in kako bo pokril višje stroške dela. Vlada je večkrat zagotovila, da bo priskrbela sredstva za pokritje dogovorjenih dvigov plač. Nikoli pa ni natančno pojasnila, kaj natančno bo ta vir.
Zato ne bi smelo nikogar presenetiti, da tako domovi za ostarele kot tudi vrtci niso imeli druge možnosti kot povišati cen svojih storitev. Minister za javno upravo Medved je pokazal, da še ne obvlada svojega resorja, saj se je povsem zapletel z neresnično izjavo, da zdravstvena blagajna pokrije od 60 do 65 odstotkov stroškov oskrbe v domovih za starejše, stanovalci pa jih sami prispevajo le od 20 do 25. Dejansko stanovalci in njihovi svojci pokrijejo 70 odstotkov vseh stroškov, če sami tega ne zmorejo, pa breme financiranja pade tudi na lokalno skupnost. Življenjski standard ljudi pomembno določa realni, in ne nominalni dohodek. To pa pomeni, da je nominalna rast plač in pokojnin precej pirova, če se hkrati povišajo cene javnih in monopolnih storitev. Višje cene storitev znižujejo realni dohodek, merjen po pariteti kupne moči. Drugače rečeno, denar pade v desni žep, iz levega pa nam ga takoj poberejo, tako da je končni učinek nevtralen.
