NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Branje kot terapija
Med branjem leposlovja se neham zavedati same sebe, hkrati pa mi branje pomaga, da sem v tistem času najbolj jaz, kot je to sploh mogoče.
Odpri galerijo
Ceridwen Dovey je biblioterapijo preizkusila tudi v praksi.
Si predstavljate, da bi vam ob neobičajnih čustvenih stanjih in psihičnih težavah namesto tablet predpisovali – knjige? No, to ni samo ideja, temveč praksa, ki v resnici obstaja: imenuje se biblioterapija in njene korenine segajo celo v antično Grčijo, bolj resno pa v začetek dvajsetega stoletja, ko je Samuel Crothers ta izraz prvič uporabil v članku za The Atlantic Monthly. V eni zadnjih številk The New Yorkerja je o pozitivnih učinkih biblioterapije pisala avtorica Ceridwen Dovey, ki jo je preizkusila tudi v praksi.
Seanse biblioterapije niso nič posebno nenavadnega – vsak udeleženec dobi vprašalnik o bralnih navadah, ki ga mora izpolniti, ob tem pa ga biblioterapevti sprašujejo še, kaj ga v danem trenutku najbolj obremenjuje in zanima. Ko izpostavi določeno temo, se jo s podvprašanji dodatno razdela, da knjige, ki nazadnje pristanejo na priporočilnem seznamu, čim bolj ustrezajo njegovemu trenutnemu stanju.
Doveyjeva je navedla strah, da v obdobju, ko bo utrpela izgubo bližnje osebe, ne bo imela nobene duhovne entitete, na katero bi se lahko oprla. Še najbolj jo je zato tolažila misel na to, da bi imela takrat na voljo knjige, v katerih bi lahko brala o duhovnih izkušnjah drugih ljudi in njihovem žalovanju, pa četudi gre zgolj za like v romanih – kar je tudi povedala svoji biblioterapevtki. »Bralna priporočila, ki sem jih nazadnje dobila, so bila polna draguljev, za katere nisem še nikoli slišala,« piše. »V naslednjih letih sem se prebijala skoznje, in čeprav imam to srečo, da se z izgubo svojih dragih še nisem soočila, so mi te knjige pomagale čez težko situacijo drugačne vrste, ko sem nekaj mesecev trpela hude bolečine. V dobi sekularizacije, ko religija izgublja svojo moč, je branje ena redkih poti do transcendence, neopisljivo stanje, v katerem se razdalja med posameznikom in univerzumom zmanjša. Med branjem leposlovja se neham zavedati same sebe, hkrati pa mi branje pomaga, da sem v tistem času najbolj jaz, kot je to sploh mogoče.«
To, da te lahko dobra knjiga v kriznem obdobju življenja potegne iz brezna, sicer ve vsak strastni bralec, ki s knjigami že vse življenje rešuje svoje težave, beži pred pogosto nevzdržno realnostjo in poskuša s pomočjo čustvenih dilem literarnih junakov analizirati svoja čustva ali si razložiti odzive drugih ljudi. Ne nazadnje – zakaj pojem eskapizem, beg pred realnostjo, zelo pogosto povezujemo prav z literaturo, posebno v mladih letih? Koliko otrok se je pred dolgočasno realnostjo šolskega vsakdana reševalo z razburljivimi detektivskimi zgodbami, koliko deklet je ponoči skrivaj bralo ljubezenske romane o strastnih razmerjih, čez dan pa prenašalo zbadljivke fanta, v katerega so bile zaljubljene?
To ni eskapizem na takšen način, da bi branju sledila depresija, ker resnično življenje ni kot romani Pet prijateljev, Harry Potter ali solzava ljubezenska zgodba v knjigi Johna Greena, ampak obratno – literatura postane svetla točka v življenju, tisto, česar se kljub vsakodnevnemu spopadanju s pubertetniškimi problemi lahko vedno veseliš. No, pa ne samo s pubertetniškimi problemi – podoben vzorec pojasnjuje tudi uspeh (sicer trivialnih) knjižnih sag, kot je Petdeset odtenkov sive, ki je marsikateri utrujeni poslovni ženski, mami, partnerici popestril tistih nekaj prostih trenutkov, ki si jih je lahko ukradla v napornem dnevu.
Kakšna sporočila nosi takšna literatura in kako ukrivlja predstave o ljubezni, je sicer druga zgodba. A ostanimo raje pri biblioterapiji in o tem, kako za to, da nam lajša čustvene težave, ne potrebujemo nujno lahkotne literature ali žanra, temveč pridejo v poštev tudi zahtevnejše knjige, kar potrjujejo tudi naslovi na bralnem seznamu, ki ga je dobila Ceridwen Dovey (na njem npr. najdemo nobelovca Joseja Saramaga). Te knjige so tisto, kar nas – v nasprotju z manj zahtevnimi, ki nas popeljejo v neki drug svet, a nam s tem dolgoročno ne pomagajo – v resnici zdravi.
Kompleksne teme, zapleteni odnosi med ljudmi, potlačena čustva, partnerski odnosi, ki ne potekajo vedno tako, kot bi si želeli, soočenje z izgubo, vprašanje religije, smrt, vojna, revščina, obup – v knjigah je, in to včasih skoraj do najmanjše podrobnosti, mogoče najti skoraj vsako težavno situacijo, v katero nas pripelje življenje. In ko nas, bo veliko lažje, če smo o njej že brali ali se odločimo, da bomo – seveda ne skozi kakšno izpoved na spletnem forumu, ampak skozi pisano besedo z visoko umetniško vrednostjo.
Ceridwen Dovey je biblioterapijo preizkusila tudi v praksi.
Seanse biblioterapije niso nič posebno nenavadnega – vsak udeleženec dobi vprašalnik o bralnih navadah, ki ga mora izpolniti, ob tem pa ga biblioterapevti sprašujejo še, kaj ga v danem trenutku najbolj obremenjuje in zanima. Ko izpostavi določeno temo, se jo s podvprašanji dodatno razdela, da knjige, ki nazadnje pristanejo na priporočilnem seznamu, čim bolj ustrezajo njegovemu trenutnemu stanju.
Doveyjeva je navedla strah, da v obdobju, ko bo utrpela izgubo bližnje osebe, ne bo imela nobene duhovne entitete, na katero bi se lahko oprla. Še najbolj jo je zato tolažila misel na to, da bi imela takrat na voljo knjige, v katerih bi lahko brala o duhovnih izkušnjah drugih ljudi in njihovem žalovanju, pa četudi gre zgolj za like v romanih – kar je tudi povedala svoji biblioterapevtki. »Bralna priporočila, ki sem jih nazadnje dobila, so bila polna draguljev, za katere nisem še nikoli slišala,« piše. »V naslednjih letih sem se prebijala skoznje, in čeprav imam to srečo, da se z izgubo svojih dragih še nisem soočila, so mi te knjige pomagale čez težko situacijo drugačne vrste, ko sem nekaj mesecev trpela hude bolečine. V dobi sekularizacije, ko religija izgublja svojo moč, je branje ena redkih poti do transcendence, neopisljivo stanje, v katerem se razdalja med posameznikom in univerzumom zmanjša. Med branjem leposlovja se neham zavedati same sebe, hkrati pa mi branje pomaga, da sem v tistem času najbolj jaz, kot je to sploh mogoče.«
Branje nam lahko pomaga. FOTO: Blaž Samec
To, da te lahko dobra knjiga v kriznem obdobju življenja potegne iz brezna, sicer ve vsak strastni bralec, ki s knjigami že vse življenje rešuje svoje težave, beži pred pogosto nevzdržno realnostjo in poskuša s pomočjo čustvenih dilem literarnih junakov analizirati svoja čustva ali si razložiti odzive drugih ljudi. Ne nazadnje – zakaj pojem eskapizem, beg pred realnostjo, zelo pogosto povezujemo prav z literaturo, posebno v mladih letih? Koliko otrok se je pred dolgočasno realnostjo šolskega vsakdana reševalo z razburljivimi detektivskimi zgodbami, koliko deklet je ponoči skrivaj bralo ljubezenske romane o strastnih razmerjih, čez dan pa prenašalo zbadljivke fanta, v katerega so bile zaljubljene?
To ni eskapizem na takšen način, da bi branju sledila depresija, ker resnično življenje ni kot romani Pet prijateljev, Harry Potter ali solzava ljubezenska zgodba v knjigi Johna Greena, ampak obratno – literatura postane svetla točka v življenju, tisto, česar se kljub vsakodnevnemu spopadanju s pubertetniškimi problemi lahko vedno veseliš. No, pa ne samo s pubertetniškimi problemi – podoben vzorec pojasnjuje tudi uspeh (sicer trivialnih) knjižnih sag, kot je Petdeset odtenkov sive, ki je marsikateri utrujeni poslovni ženski, mami, partnerici popestril tistih nekaj prostih trenutkov, ki si jih je lahko ukradla v napornem dnevu.
Kakšna sporočila nosi takšna literatura in kako ukrivlja predstave o ljubezni, je sicer druga zgodba. A ostanimo raje pri biblioterapiji in o tem, kako za to, da nam lajša čustvene težave, ne potrebujemo nujno lahkotne literature ali žanra, temveč pridejo v poštev tudi zahtevnejše knjige, kar potrjujejo tudi naslovi na bralnem seznamu, ki ga je dobila Ceridwen Dovey (na njem npr. najdemo nobelovca Joseja Saramaga). Te knjige so tisto, kar nas – v nasprotju z manj zahtevnimi, ki nas popeljejo v neki drug svet, a nam s tem dolgoročno ne pomagajo – v resnici zdravi.
Med branjem leposlovja se neham zavedati same sebe, hkrati pa mi branje pomaga, da sem v tistem času najbolj jaz, kot je to sploh mogoče.
Kompleksne teme, zapleteni odnosi med ljudmi, potlačena čustva, partnerski odnosi, ki ne potekajo vedno tako, kot bi si želeli, soočenje z izgubo, vprašanje religije, smrt, vojna, revščina, obup – v knjigah je, in to včasih skoraj do najmanjše podrobnosti, mogoče najti skoraj vsako težavno situacijo, v katero nas pripelje življenje. In ko nas, bo veliko lažje, če smo o njej že brali ali se odločimo, da bomo – seveda ne skozi kakšno izpoved na spletnem forumu, ampak skozi pisano besedo z visoko umetniško vrednostjo.
