Kolumna Lare Paukovič: Ah, ti kulturniški govori

Leta 2017 je imel Vinko Möderndorfer kot novopečeni predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada prvič govor na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku. Kakšen govor, je odmevalo, takšnega na uradni prireditvi nismo imeli že desetletja.

Marko Crnkovič je na primer v svoji kolumni za Fokus Pokus zapisal, da je »Möderndorfer dobesedno gledal politikom v oči in jih sesul«. To je v resnici naredil, državi je namreč očital, da slovensko umetnost pušča, da podhranjena umira, čeprav je jasno, da bo z izginotjem naše umetnosti in kulture izginil tudi narod. Govor je domiselno naslovil Glosa 2017, ker tudi Prešeren v svoji Glosi omenja pevca, ki »umrje brez dnarja«, njegov govor pa je bil pač glosa za današnje čase. Dobra analogija.

Ampak – ali sem napisala »domiselno«? Ne tako zelo, se je izkazalo čez leto dni. V govoru leta 2018 je namreč zelo podobno naredil s Cankarjem, ko je potegnil vzporednice s Cankarjevo in današnjo dolino Šentflorjansko in se spraševal, kaj se je pravzaprav spremenilo. Ne veliko, je sklenil. Poudarek pa je bil spet nekako v slogu: ko začne država ukinjati neinstitucionalno kulturo, sledi smrt naroda.


Letos, v tretjem govoru na proslavi, pa se je Möderndorfer naslanjal na Frana Milčinskega in njegove Butalce, ki se jim menda vse bolj grenko smejimo, odkar imamo svojo državo. Ugotavljamo namreč, da so Butalci naš nacionalni portret. In seveda: tako kot Butalci najbrž ne bi cenili umetnosti, je tudi Slovenci ne; bolj cenimo orožje in potencialne nove oklepnike.

Moram priznati – in verjetno nisem edina –, da mi gre vse to jamranje kar malo na živce. Da se razumemo, Möderndorferju dam v marsikateri točki prav, tudi jaz sem sita poniževanja umetnikov, večnih debat o pomanjkanju sredstev, ki se za druge stvari vseeno nekako najdejo, mladih talentov, ki delajo za drobiž ali reference, in tako dalje, ampak – je res treba, da to juho pogrevamo tudi na državni proslavi za kulturni praznik?

Ja, treba je, kako bodo politiki drugače dojeli, da je slovenska umetnost v krizi, bi mi najbrž odvrnil kak navdušenec nad govorom. Vendar pa se mi zdi, da bi več ljudi verjelo v moč umetnosti, če bi kulturni praznik (poleg poklona Prešernovim nagrajencem) izkoristili za omembo vseh pozitivnih reči, ki so se na področju umetnosti zgodile v minulem letu. Obstajajo namreč tudi primeri dobre prakse. In opozoriti politike nanje je hkrati namig, češ – poglejte, v kulturo se izplača vlagati, tu so rezultati. Rek »dejanja več kot besede« bi imel lahko dejansko pozitiven učinek. Po drugi strani ima to, da politikom v obraz zmečeš, kako so zamočili, kvečjemu nasprotnega.

Podoben pomislek sem imela že ob lanskem Borštnikovem srečanju, kjer je umetnik Janez Janša alias Emil Hrvatin zelo ostro pokritiziral begunsko politiko Cerarjeve vlade ter naravnost pozval Marjana Šarca in Dejana Prešička, ki je bil takrat še kulturni minister, naj tovrstne prakse takoj ustavita. Vse skupaj je bilo kar malo neprijetno gledati, sploh ob izrazih na obrazih politikov, ki ga očitno niso jemali resno. In tudi tokrat se je Šarec ob Möderndorferjevi primerjavi Slovencev z Butalci bolj kot ne smehljal, mislili smo si lahko, da mu njegove besede niso kaj preveč všeč.

Ker res, kaj pa je pričakovati – da bo ravno Šarec s čudežno palčko čez noč rešil situacijo na področju kulture, in to upoštevajoč izredno stanje, ki trenutno vlada na kulturnem ministrstvu? Verjetno bo že sanacija tega stanja trajala do naslednjega kulturnega praznika, potem pa lahko preidemo na težave umetnikov.

Se je pa Šarec na govor celo hitro odzval, in sicer z ironičnim predlogom, naj se, ker je mesto kulturnega ministra ravno odprto, nanj prijavi kar Möderndorfer, pa bo lahko reševal, na kar tako vneto opozarja. Če potegnemo črto, Möderndorfer res že tri leta podrobno spremlja, kaj vse je narobe z domačo kulturo, da lahko potem iz tega naredi govor. Morda pa je čas, da se preizkusi kot minister ...