NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Minus 100 procentov
Težave s kebabom me ne ganejo, z jedilnika pa bi težko prečrtal pico. S picerijo je šlo lažje.
Odpri galerijo
Potem ko sem na Dunajski pojedel najboljši burek v glavnem mestu, je debata s prijateljem, ki je dober poznavalec razmer v gostinstvu, zavila proti kebabu. Tega Slovenci po aferi poljsko meso še vedno na veliko vlačimo po zobeh, zato pa je v naših želodcih postal zelo redek gost. »A veš, za koliko je od takrat padla prodaja kebaba? Za 90 procentov!« kolega ni čakal mojega ugibanja. Devetdeset odstotkov, to bi pomenilo, da biznisa s šampionom hitre prehrane, ki je pred leti na mah osvojil naš trg, praktično ni več. Očitno ne zaležejo niti obvestila in zagotovila v lokalih, češ da je njihova orientalska jed narejena iz slovenskega mesa.
Osebno me težave s kebabom ne ganejo, s svojega jedilnika pa bi težko prečrtal pico. No, z (eno) picerijo je šlo lažje. Včasih sem tam redno jedel kraško, nazadnje sem jo naročil za sabo. Da je bila narejena ekspresno, me ni začudilo, živilska tehnologija omogoča restavracijam pripravo te jedi v par minutah. Doma narejena pica je nekaj popolnoma drugega: nam, pardon, njej vzame 10 ur, če računamo pripravo testa, vzhajanje, počivanje ... Peke je še najmanj. Če pa picopekinja vzame že pripravljeno testo iz hladilnika, čakamo fantje na slastno pico kraljico 20 minut.
Kakor koli, v piceriji sem torej prevzel tri pice za sabo, kraško in še dve margeriti. V avtu se ni razlezel le običajni zoprni vonj po segreti kartonski škatli, ampak smrad po pokvarjenem. Ko je doma iz odprte embalaže dokončno ušel duh pršuta ali kar so že bili tisti borni koščki mesa na testu, pa se ni dalo več niti vohati, kaj šele jesti. V piceriji so bili ob moji grenki izkušnji neverjetno sladki. »Ja, khm, a res? Prinesite jo nazaj, vam bomo takoj naredili novo …« Ne, nove pa res ne bi, ne danes, saj bodo najbrž enake surovine, a ne. »Potem pa imate eno v dobrem. Ja, heh, veste, zadnje čase imamo res težave z našim dobaviteljem pršuta. Niste prvi, ki ste se pritožili …« Ne vem, ali so ga nabavljali na Poljskem, v Sloveniji ali kje drugje, z gotovostjo pa lahko povem, za koliko se je po šokantnem priznanju, da vedo, da strežejo sporen pršut, zmanjšal moj obisk picerije. Ne za 90, ampak 100 procentov.
Osebno me težave s kebabom ne ganejo, s svojega jedilnika pa bi težko prečrtal pico. No, z (eno) picerijo je šlo lažje. Včasih sem tam redno jedel kraško, nazadnje sem jo naročil za sabo. Da je bila narejena ekspresno, me ni začudilo, živilska tehnologija omogoča restavracijam pripravo te jedi v par minutah. Doma narejena pica je nekaj popolnoma drugega: nam, pardon, njej vzame 10 ur, če računamo pripravo testa, vzhajanje, počivanje ... Peke je še najmanj. Če pa picopekinja vzame že pripravljeno testo iz hladilnika, čakamo fantje na slastno pico kraljico 20 minut.
Kakor koli, v piceriji sem torej prevzel tri pice za sabo, kraško in še dve margeriti. V avtu se ni razlezel le običajni zoprni vonj po segreti kartonski škatli, ampak smrad po pokvarjenem. Ko je doma iz odprte embalaže dokončno ušel duh pršuta ali kar so že bili tisti borni koščki mesa na testu, pa se ni dalo več niti vohati, kaj šele jesti. V piceriji so bili ob moji grenki izkušnji neverjetno sladki. »Ja, khm, a res? Prinesite jo nazaj, vam bomo takoj naredili novo …« Ne, nove pa res ne bi, ne danes, saj bodo najbrž enake surovine, a ne. »Potem pa imate eno v dobrem. Ja, heh, veste, zadnje čase imamo res težave z našim dobaviteljem pršuta. Niste prvi, ki ste se pritožili …« Ne vem, ali so ga nabavljali na Poljskem, v Sloveniji ali kje drugje, z gotovostjo pa lahko povem, za koliko se je po šokantnem priznanju, da vedo, da strežejo sporen pršut, zmanjšal moj obisk picerije. Ne za 90, ampak 100 procentov.
