Kolumna Alje Fabjan: Alkoholni egoizem

Za nami je veseli december, čas, ko so mnogi popili (pre)več. Seveda ne vode, temveč alkohola, kar je v Sloveniji mogoče odveč poudarjati, saj je alkohol ob besedi pijača za večino verjetno prva asociacija.


Slovenski odnos do alkohola je zanimiv. Na lestvicah držav, v katerih se popije največ alkohola, se vedno uvrstimo zelo dobro, še boljši smo v tem, da minimiziramo problematiko alkoholizma in pravi profesionalci v iskanju izgovorov, zakaj je opravičljivo, da nekdo popije preveč. Iz veselja je popolnoma v redu, celo zaželeno, zato nobeno praznovanje ne sme miniti brez. Pa ne kozarčka ali dveh, prav je, da ob veselju alkohol teče v potokih. Iz žalosti je tudi razumljivo, na sedmini ne bi bilo normalno, če ne bi, prav tako, če nas zapusti, za tolažbo pač. Par kratkih, če nas zebe, poleti zares odžeja le mrzlo pivo, ob hrani pa itak mora biti kozarec rdečega. Za zdravje gre.

Kdo je abstinent, nam je povsem jasno; to je tisti, ki se mu večina posmehuje. Razlikovanje med zmernim pivcem in alkoholikom pa nam dela precejšnje težave. O tem, kdo ni alkoholik, imamo precej zmotnih in nevarnih prepričanj, ki jih, skupaj z alkoholnim genom, prenašamo iz roda v rod: Kdor ne pije vsak dan, že ni alkoholik; Ta že ni alkoholik, saj ima službo; Vsakega kdaj zanese, žganje slabo prenaša, zato je takoj pijan. Ne glede na precej jasne kriterije, po katerih se postavi diagnoza alkoholizma, je za večino alkoholik le nekdo, ki vsak dan spije vsaj dva litra žganja in je posledično izgubil službo, družino, dom in zdravje. Zadnja faza, torej.

Alkohol zahteva celega človeka. Brezkompromisno. Če nam dela družbo zvečer ali kar vso noč, nam bo v obliki mačkastih posledic delal družbo še naslednji dan. Kmalu bo zahteval načrtovanje. Se uvrstil na nakupovalni seznam. Zasedal bo vse več prostora, v mislih in omarah. Iz našega življenja bo postopoma začel brisati prijatelje in znance. Tiste, ki ga ne marajo prav posebno in kdaj rečejo kakšno grdo proti njemu. Takšnih zatežencev ne prenese.

Potem ga bo začel motiti kakšen hobi. Znal nas bo prepričati, da se da prosti čas preživeti prijetneje kot na literarnem večeru ali v fitnesu. Študij ob delu? Sliši se prenaporno. Še skrb za otroke je včasih odveč, sploh ko je težka glava. V službi pa tako ali tako moramo vzeti kakšen dan bolniške, sezona viroz je tu. Finta alkoholnega egoizma je v tem, da ga ne opazimo. Da prepozno ugotovimo, da ima on v oblasti nas, in ne mi njega. Da se nam zdi, da mi pijemo njega, v bistvu pa on pije življenje iz nas.

Požirek za požirkom. In bolj ko izprazni naš kozarec življenja s tem, ko iz njega vrže vse, kar se mu zdi nepotrebno, zamudno in brezveze, več prostora ostane zanj. Na koncu v našem kozarcu ne ostane nič. Šla je služba, prijatelji, hobiji, družina, zdravje in še kaj. Nimamo kaj, kot da odpremo novo steklenico in dotočimo. Pa na zdravje!