NA EKS
Jebi ga, Luka
Ko je Borutov sin Luka na twitterju udaril z mnenjem, da je izgon ruskih diplomatov pomenil brezglavo zunanjo politiko, se naš sproščeni predsednik ni dal. Še močneje je udaril nazaj.
Odpri galerijo
Luka z mamo Tanjo Pečar FOTO: TOMI LOMBAR
Spremljanje politike po uradni dolžnosti zna biti zahtevno opravilo. Vi se lepo izključite, ko vam je dovolj, jaz moram prečesati vse, kar izrečejo politični veleumneži. Ne razumite me napačno, nič ne jamram, rešujem novinarske probleme, če parafraziram odstopljenega predsednika vlade. Zadnjih sedem dni sem se pri reševanju problema, kako besede političnih veleumnežev preliti v kolumno, zelo zabaval.
Najprej me je, jebi ga, zabaval Luka Mesec na predvolilnem kongresu: »Levica je tu zato, ker se, jebi ga, nekdo mora boriti za otroke.« Zabaval zato, ker mi je Luka ponudil asociacijo na slogan Za otroke gre! borca za otroke in družine Aleša Primca s povsem nasprotnega političnega pola. Do zdaj sicer nisem vedel, da so kletvice tisto, kar naj bi pritegnilo levičarske volivce.
A očitno je sočni jezik nekaj, na kar Levica resno računa: »Isto sranje, drugo pakovanje!« Tako so nekaj dni pozneje zapisali v sporočilu za javnost o problematiki izkoriščanja delavcev v Luki, pa ne Meščevi, ampak koprski.
Kongres Levice je sicer pokazal, da stranka mehča svojo javno podobo in se približuje povprečnemu volivcu, da bi lahko sodelovala v vladi. Vse je bilo videti zelo urejeno, medijsko všečno, številčno, celo zvezdniško z napovedano poslansko kandidaturo kulinarične Alme Rekić. Po sporih znotraj nekdanje Združene levice se zdaj zdi, da je Levica konsolidirana. Vprašanje pa je, kako bodo novo podobo videli bolj radikalni volivci, ki so leta 2014 občutno prispevali k presenetljivemu uspehu stranke.
Na volišča je takrat prišlo veliko takšnih, ki niso volili še nikoli. In to je vedno ključ uspeha na volitvah – da pripelješ na glasovanje tiste, za katere ni samoumevno, da bodo glasovali. Zdi se mi, da je Levica v javnomnenjskih raziskavah precenjena. Za prestop parlamentarnega praga bo treba še garati, že ponovitev šestih odstotkov s prejšnjih volitev pa bo velik uspeh.
Obratno velja za Karla Erjavca. Zdaj kemičnega Karla. Nekoč in zdaj teflonskega Karla. Zdi se mi, da je v anketah podcenjen. Karl že dolgo nima težav s konsolidacijo stranke, upokojenci pa pridno hodijo na volitve.
Erjavca pred volitvami seveda ne zanima preveč, ali bo prorusko pozicioniranje Slovenije v aferi z napadom na ruskega vohuna s kemičnim orožjem državi škodilo. Napadi desnice, da je Slovenija na cedilu pustila zahodne zaveznike, se ga ne primejo. Teflonski Karl celo pridobiva na levici, ko v predvolilni golaž ob obvezni količini pokojninskih začimb doda še ščepec priznanja Palestine.
Ta teden me je zabaval tudi pred veliko nočjo od mrtvih vstali Miro Cerar. Zdi se, da je po odstopu vedno bolj sproščen, da so popustile vse zavore, celo duhovičenje mu je vse bližje. Na novinarski konferenci se je najprej pozabaval na svoj račun, češ, verjetno se sprašujete, kaj vam ima predsednik vlade v odstopu še za povedati. Nato se je pošalil na račun dveh Pahorjev, Boruta in njegovega sina Luke, ki sta imela različni stališči do vprašanja izgona ruskih diplomatov.
Sledilo je še sprehajanje med dvema mikrofonoma, s čimer je premier ponazoril domnevno shizofrenost hkratnega vladnega zagovarjanja stališč za in proti v referendumski kampanji o drugem tiru.
Vse je bilo izpeljano zelo elegantno in retorično učinkovito. A raje bi gledal sproščenega in duhovitega predsednika vlade, ki bi bil hkrati tudi odgovoren in učinkovit pri opravljanju premierskega dela s polnimi pooblastili do konca mandata. Zdaj je videti, da je Cerar odstopil zato, da bo razbremenjen odločanja o zapletenih vprašanjih lahko sproščeno vodil kampanjo.
Popcorn Pahor. Seveda ne morem mimo našega sproščenega predsednika republike. Najprej je sprejel britansko veleposlanico Sophie Honey. Bil je en tak meden pogovor. Tako meden, da je naš Borut takoj sprejel vse njene argumente, da so Rusi krivi za napad z živčnim strupom v Združenem kraljestvu. Kralj instagrama je brez posvetovanja s Karlom in Mirom, s katerima sicer formalno oblikuje zunanjo politiko, hitel pojasnjevati, da Slovenija ni nevtralna kot Avstrija.
Ko je Borutov sin Luka na twitterju udaril z mnenjem, da je izgon ruskih diplomatov pomenil brezglavo zunanjo politiko, se naš sproščeni predsednik ni dal. Še močneje je udaril nazaj na instagramu: »Tamau je včeraj neki javno kritiziral mojo zunanjo politiko. Dobro, ima pravico. Ampak, ko greva v soboto v kino, si bo kokice sam kupil.«
Jebi ga, Luka, moral boš seči v denarnico.
Najprej me je, jebi ga, zabaval Luka Mesec na predvolilnem kongresu: »Levica je tu zato, ker se, jebi ga, nekdo mora boriti za otroke.« Zabaval zato, ker mi je Luka ponudil asociacijo na slogan Za otroke gre! borca za otroke in družine Aleša Primca s povsem nasprotnega političnega pola. Do zdaj sicer nisem vedel, da so kletvice tisto, kar naj bi pritegnilo levičarske volivce.
A očitno je sočni jezik nekaj, na kar Levica resno računa: »Isto sranje, drugo pakovanje!« Tako so nekaj dni pozneje zapisali v sporočilu za javnost o problematiki izkoriščanja delavcev v Luki, pa ne Meščevi, ampak koprski.
Kongres Levice je sicer pokazal, da stranka mehča svojo javno podobo in se približuje povprečnemu volivcu, da bi lahko sodelovala v vladi. Vse je bilo videti zelo urejeno, medijsko všečno, številčno, celo zvezdniško z napovedano poslansko kandidaturo kulinarične Alme Rekić. Po sporih znotraj nekdanje Združene levice se zdaj zdi, da je Levica konsolidirana. Vprašanje pa je, kako bodo novo podobo videli bolj radikalni volivci, ki so leta 2014 občutno prispevali k presenetljivemu uspehu stranke.
Na volišča je takrat prišlo veliko takšnih, ki niso volili še nikoli. In to je vedno ključ uspeha na volitvah – da pripelješ na glasovanje tiste, za katere ni samoumevno, da bodo glasovali. Zdi se mi, da je Levica v javnomnenjskih raziskavah precenjena. Za prestop parlamentarnega praga bo treba še garati, že ponovitev šestih odstotkov s prejšnjih volitev pa bo velik uspeh.
Obratno velja za Karla Erjavca. Zdaj kemičnega Karla. Nekoč in zdaj teflonskega Karla. Zdi se mi, da je v anketah podcenjen. Karl že dolgo nima težav s konsolidacijo stranke, upokojenci pa pridno hodijo na volitve.
Erjavca pred volitvami seveda ne zanima preveč, ali bo prorusko pozicioniranje Slovenije v aferi z napadom na ruskega vohuna s kemičnim orožjem državi škodilo. Napadi desnice, da je Slovenija na cedilu pustila zahodne zaveznike, se ga ne primejo. Teflonski Karl celo pridobiva na levici, ko v predvolilni golaž ob obvezni količini pokojninskih začimb doda še ščepec priznanja Palestine.
Ta teden me je zabaval tudi pred veliko nočjo od mrtvih vstali Miro Cerar. Zdi se, da je po odstopu vedno bolj sproščen, da so popustile vse zavore, celo duhovičenje mu je vse bližje. Na novinarski konferenci se je najprej pozabaval na svoj račun, češ, verjetno se sprašujete, kaj vam ima predsednik vlade v odstopu še za povedati. Nato se je pošalil na račun dveh Pahorjev, Boruta in njegovega sina Luke, ki sta imela različni stališči do vprašanja izgona ruskih diplomatov.
Sledilo je še sprehajanje med dvema mikrofonoma, s čimer je premier ponazoril domnevno shizofrenost hkratnega vladnega zagovarjanja stališč za in proti v referendumski kampanji o drugem tiru.
Vse je bilo izpeljano zelo elegantno in retorično učinkovito. A raje bi gledal sproščenega in duhovitega predsednika vlade, ki bi bil hkrati tudi odgovoren in učinkovit pri opravljanju premierskega dela s polnimi pooblastili do konca mandata. Zdaj je videti, da je Cerar odstopil zato, da bo razbremenjen odločanja o zapletenih vprašanjih lahko sproščeno vodil kampanjo.
Ne bo plačal kokic. FOTO: DEJAN JAVORNIK
Popcorn Pahor. Seveda ne morem mimo našega sproščenega predsednika republike. Najprej je sprejel britansko veleposlanico Sophie Honey. Bil je en tak meden pogovor. Tako meden, da je naš Borut takoj sprejel vse njene argumente, da so Rusi krivi za napad z živčnim strupom v Združenem kraljestvu. Kralj instagrama je brez posvetovanja s Karlom in Mirom, s katerima sicer formalno oblikuje zunanjo politiko, hitel pojasnjevati, da Slovenija ni nevtralna kot Avstrija.
Ko je Borutov sin Luka na twitterju udaril z mnenjem, da je izgon ruskih diplomatov pomenil brezglavo zunanjo politiko, se naš sproščeni predsednik ni dal. Še močneje je udaril nazaj na instagramu: »Tamau je včeraj neki javno kritiziral mojo zunanjo politiko. Dobro, ima pravico. Ampak, ko greva v soboto v kino, si bo kokice sam kupil.«
Jebi ga, Luka, moral boš seči v denarnico.
