Drugo zdravniško mnenje

Kar iznenada me je usekalo samospraševanje, kdaj, zakaj in kako do drugega zdravniškega mnenja. No, morda ne čisto iznenada, ne nazadnje sem bil pred leti vsaj pol leta hipohonder, vmes pa se je zgodilo, žal, nekaj smrti. To pa so trenutki, priložnosti, ko se človek vpraša, ali sem/smo pridobil/i dovolj zdravniških mnenj o stanju svojca, prijatelja in ali smo primerno ukrepali, da bi upočasnili ali celo preprečili smrt.

Naredil sem, kot že kdaj prej za svoje pisanje v rubriki, ki jo berete, mini anketo med prijatelji, ki so jim že umrli najbližji ali jim, žal, umirajo. Nabralo se je blizu 30 odgovorov. Največ, 54 odstotkov, jih je odgovorilo, da nikoli niso iskali drugega mnenja, ker da so povsem zaupali prvemu mnenju zdravnika. Da se zanimajo za drugo zdravniško mnenje, ker želijo še več mnenj, je odgovorilo 23 odstotkov vprašanih. Enkrat – zaradi potrditve prve diagnoze – je drugo mnenje iskalo 18 odstotkov vprašanih, medtem ko jih je le pet odstotkov odgovorilo, da vedno poiščejo še drugo zdravniško mnenje.

Drugo mnenje je, so me opozorili v Združenju zdravnikov družinske medicine Slovenije, smiselno poiskati, ko težavam v standardnih postopkih diagnostike ni mogoče najti vzroka, ko dobimo diagnozo, ki pomeni veliko ogroženost za naše zdravje ali življenje in odpira več možnosti zdravljenja ali rehabilitacije, ali ko v Sloveniji ni na voljo ustreznih diagnostičnih, terapevtskih ali rehabilitacijskih možnosti, ki so na voljo za (redka) zelo zahtevna zdravstvena stanja.

Združenje med drugim svetuje, naj drugo mnenje poiščemo pri zdravnikih na osnovni ravni ali pri kliničnih ambulantnih specialistih, v bolnišnici, v Sloveniji ali tujini. Za bolnike v bolnišnicah velja pravica pridobitve drugega mnenja iz zakona o pacientovih pravicah. Bolniki imajo tudi pravico izvedeti za postopke in oblike zdravljenja, ki pri nas niso dosegljivi ali niso pravica iz obveznega zdrav­stvenega zavarovanja. Bolnik, ki je v obravnavi na terciarni ravni, lahko pravico do drugega mnenja uveljavi na račun javnih sredstev za eno zdrav­stveno težavo le enkrat in ko ima odločanje o zdravstveni oskrbi zaradi hude bolezni pomemben vpliv na nadaljnje življenje.


Splošno načelo o drugem mnenju je, da se poišče strokovnjak, ki je hierarhično višje kot tisti, ki je postavil prvo mnenje, a v skladu s finančnimi sposobnostmi iskalca drugega mnenja. Za vrhunske strokovnjake mednarodnega ugleda pa velja, da v zelo zahtevnih primerih bolnikom že sami predlagajo drugo mnenje in navedejo najboljše referenčne centre na svetu.

Če sami iščemo drugo mnenje, moramo zbrati kopije vseh izvidov in druge dokumentacije, narediti popis težav in potek bolez­ni v čim bolj pregledni obliki. Po drugo mnenje se, svari stroka, ne smemo zatekati k nekonvencionalnim zdravilcem ali celo zdravnikom, ki uporabljajo znanstveno nepriznane metode preventive, diagnostike, zdravljenja ali rehabilitacije.

Pri redkih boleznih, zapletenih potekih bolezni ali nepojas­njenih težavah je drugo mnenje lahko celo odločilno za končni izid. To pa ne pomeni, da je to potrebno za vsakdanje težave, ki jih lahko reši izbrani osebni zdravnik.

Torej, poiskati drugo mnenje ni kar tako, nanj se je treba pripraviti, vsekakor pa lahko z njim marsikaj pridobimo, tudi življenje.