NA KOŽO
Doping za pohlep
Testirajte najboljše rekreativce! Bojim se, da bodo rezultati šokantni.
Odpri galerijo
Svoj prvi uradni polmaraton sem tekel pred poldrugim desetletjem na prekmurski ravnici s tremi srci, potem ko sem imel že poln kufer tekanja brez nekakšnih vrhuncev, ki bi te dodatno motivirali, da bi morda premaknil meje od že dolgočasnega lagodnega razgibavanja. Tudi to je sicer prav v redu za zdravje in dobro počutje, toda saj veste, kakšni smo ljudje: radi bi nekaj več, nekaj novega, nekaj drugačnega, šli bi pogledat še onstran nevidne meje, ki smo si jo v prvi vrsti postavili v svojih glavah. In sem šel malo premaknit svojo mejo.
In glej ga, zlomka, že med lenobnim jutranjim ogrevanjem v senci dreves, kamor sem se zaman poskusil umakniti pred množično histerijo, so med zagretimi rekreativci z navodili, pijačami, geli in tabletkami krožili svojevrstni mojstri planiranja teka, da ne zapišem trenerji. Verjetno so s svojimi tekaškimi skupinami že nekaj zaslužili z vadninami, še posebno pa z osebnimi treningi. Ponudbo so potem nadgradili še s čudežnimi praški in tabletkami, ki da bodo pomagale do tistega tako želenega rezultata pod toliko in toliko. Za hvalisanje pred prijatelji, če ne drugega. Ker je na račun bolne ambicioznosti, pohlepa in iskanja bližnjic do uresničitve kvazisanj najlažje zaslužiti, se je v rekreativnem športu doping razrasel kot gobe po dežju. Rekreacija je postala težkokategorna industrija, kjer se vrti vse več denarja, v skladu s tem pa se vse slabše skrbi za zdravje. To je pač posledica vsesplošne potrošniške norosti tudi na tem področju.
Kaj hočem povedati? Želim si, da bi Olimpijski komite Slovenije skupaj s SLOADO (Slovenska antidoping organizacija) ter ministrstvoma za šport in zdravje zagotovil dopinško testiranje denimo najboljših trideset udeležencev v vseh starostnih kategorijah na največjih tekaških in kolesarskih prireditvah v Sloveniji. Bojim se, da bi bili rezultati analize vzorcev urina šokantni. Saj ne, da bi rekreativcem kratil pravico do svobodnega uničevanja lastnih teles. Posameznikom je pač treba postaviti meje, ko začnejo skrajno nezdravo bezljati v škodo nas vseh.
In glej ga, zlomka, že med lenobnim jutranjim ogrevanjem v senci dreves, kamor sem se zaman poskusil umakniti pred množično histerijo, so med zagretimi rekreativci z navodili, pijačami, geli in tabletkami krožili svojevrstni mojstri planiranja teka, da ne zapišem trenerji. Verjetno so s svojimi tekaškimi skupinami že nekaj zaslužili z vadninami, še posebno pa z osebnimi treningi. Ponudbo so potem nadgradili še s čudežnimi praški in tabletkami, ki da bodo pomagale do tistega tako želenega rezultata pod toliko in toliko. Za hvalisanje pred prijatelji, če ne drugega. Ker je na račun bolne ambicioznosti, pohlepa in iskanja bližnjic do uresničitve kvazisanj najlažje zaslužiti, se je v rekreativnem športu doping razrasel kot gobe po dežju. Rekreacija je postala težkokategorna industrija, kjer se vrti vse več denarja, v skladu s tem pa se vse slabše skrbi za zdravje. To je pač posledica vsesplošne potrošniške norosti tudi na tem področju.
Kaj hočem povedati? Želim si, da bi Olimpijski komite Slovenije skupaj s SLOADO (Slovenska antidoping organizacija) ter ministrstvoma za šport in zdravje zagotovil dopinško testiranje denimo najboljših trideset udeležencev v vseh starostnih kategorijah na največjih tekaških in kolesarskih prireditvah v Sloveniji. Bojim se, da bi bili rezultati analize vzorcev urina šokantni. Saj ne, da bi rekreativcem kratil pravico do svobodnega uničevanja lastnih teles. Posameznikom je pač treba postaviti meje, ko začnejo skrajno nezdravo bezljati v škodo nas vseh.
